Galatom 2 - Ekumenska izdaja

Zbor v Jeruzalemu

¹ Štirinajst let zatem sem zopet šel v Jeruzalem z Barnabom in sem vzel s seboj tudi Tita.

² Šel sem pa gor po razodetju in sem jim predložil evangelij, ki ga oznanjam med pogani, posebej še njim, ki so bili veljavni, da bi morda ne tekel ali da bi ne bil tekel zaman.

³ Pa tudi Tit, ki je bil z menoj, ni bil prisiljen, da bi se bil dal obrezati, čeprav je bil Grk;

⁴ to pa zaradi lažibratov, ki so se vrinili ter se prikradli, da bi prežali na našo svobodo, ki jo imamo v Kristusu Jezusu, in bi nas usužnjili;

⁵ tem se nismo niti za trenutek vdali in podvrgli, da ostane pri vas resnica evangelija.

⁶ Od tistih pa, ki so nekaj veljali – kakšni so nekoč bili, mi ni nič mar, Bog ne gleda na osebo – meni namreč ti veljavni možje niso nič dodali.

⁷ Marveč nasprotno, ko so videli, da mi je bilo zaupano oznanjevanje evangelija med neobrezanimi kakor Petru med obrezanimi –

⁸ kateri je namreč deloval v Petru, da je imel apostolstvo za obrezane, je deloval tudi v meni za pogane –

⁹ in ko so spoznali milost, ki mi je bila dana, so Jakob in Kefa in Janez, ki veljajo za stebre, podali meni in Barnabu desnico vzajemnosti, naj greva midva med pogane, sami pa med obrezane;

¹⁰ le ubogih naj bi se spominjala; in potrudil sem se, da bi prav to izvršil.

Peter in Pavel v Antiohiji

¹¹ Ko pa je prišel Kefa v Antiohijo, sem mu v obraz povedal, ker je bil grajo zaslužil.

¹² Preden so namreč prišli nekateri od Jakoba, je jedel s pogani, ko pa so prišli, se je umikal in odtegoval, boječ se tistih, ki so bili iz obreze.

¹³ In z njim vred so se potajili tudi drugi Judje, tako da se je celo Barnaba dal zavesti po njihovi hlimbi.

¹⁴ Toda ko sem videl, da ne ravnajo prav po evangeljski resnici, sem rekel Kefu vpričo vseh: »Ako ti, ki si Jud, živiš po poganski šegi in ne po judovski, kako moreš pogane siliti, da bi živeli po judovski?«

Pavlov evangelij

¹⁵ Mi smo po naravi Judje in ne grešniki poganskega rodu.

¹⁶ Ker pa vemo, da se človek ne opraviči po delih postave, ampak po veri v Jezusa Kristusa, smo tudi mi sprejeli vero v Kristusa Jezusa, da bi se opravičili po Kristusovi veri in ne po delih postave; kajti po delih postave ne bo opravičen noben človek.

¹⁷ Če se pa pri tem, ko si prizadevamo, da bi bili opravičeni v Kristusu, izkaže, da smo celo sami grešniki – je torej Kristus služabnik greha? Nikakor.

¹⁸ Če namreč zopet zidam, kar sem podrl, kažem, da sem prestopnik.

¹⁹ Po postavi sem namreč postavi umrl, da bi živel Bogu: s Kristusom sem križan;

²⁰ živim pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus; kolikor pa zdaj živim v telesu, živim v veri božjega Sina, ki me je vzljubil in zame dal sam sebe.

²¹ Ne zametujem božje milosti; kajti če je opravičenje po postavi, tedaj je Kristus zaman umrl.