Ezdra 9 - Ekumenska izdaja

Zlo mešanih zakonov

¹ Ko je bilo to končano, so pristopili k meni poglavarji in rekli: »Izraelsko ljudstvo, duhovniki in leviti se niso ločili od ljudstev dežele kljub njih gnusobam, od Kanaancev, Hetejcev, Ferezejcev, Jebusejcev, Amoncev, Moabcev, Egipčanov in Amorejcev.

² Zakaj jemali so izmed njih hčerá žene zase in za svoje sinove. Tako se je pomešal sveti zarod z ljudstvi dežele. In poglavarji ter predstojniki so bili prvi pri tej hudobiji.«

³ Ko sem to slišal, sem si pretrgal oblačilo in plašč, si pulil lase z glave in brade ter sedel potrt.

⁴ Tedaj so se zbrali pri meni vsi, ki so se bali besed Izraelovega Boga zaradi hudobije pregnancev. Jaz pa sem sedel potrt do večerne daritve.

⁵ Ob večerni daritvi pa sem se vzdignil od svoje muke, si pretrgal oblačilo in plašč, padel na kolena ter razprostrl roke proti Gospodu, svojemu Bogu.

⁶ Rekel sem: »Moj Bog, sramujem se in se bojim povzdigniti svoje obličje k tebi, moj Bog; zakaj naše hudobije so se nam namnožile čez glavo in naša krivda je zrastla do neba.

⁷ Od dni naših očetov smo v veliki krivdi do danes, in zaradi naših hudobij smo bili mi, naši kralji in duhovniki, izročeni kraljem po deželah v roke pod meč, v ujetništvo, v plenjenje in v očitno sramoto, kakor je še danes.

⁸ Zdaj pa nam je Gospod, naš Bog, naklonil za majhen trenutek milost, da nam je pustil ostanek in nam dal oporišče na svojem svetem kraju, da bi nam naš Bog razsvetlil oči in nam podaril malo življenjske moči v naši sužnosti.

⁹ Zakaj sužnji smo, a naš Bog nas v naši sužnosti ni zapustil, temveč nam je naklonil milost pred perzijskimi kralji ter nam podaril življenjsko moč, da postavimo hišo našega Boga in popravimo njene razvaline, in nam dal zavetišče v Judu in v Jeruzalemu.

¹⁰ In zdaj, naš Bog, kaj naj rečemo po teh dogodkih? Saj smo zapustili tvoje zapovedi,

¹¹ ki si jih dal po svojih služabnikih prerokih, ko si govoril: ‚Dežela, ki greste vanjo, da bi jo vzeli v last, je oskrunjena dežela po nečistosti ljudstev deželà zaradi njih gnusob, s katerimi so jo v svoji nečistosti napolnili od konca do kraja.

¹² Zatorej ne dajajte svojih hčerá njih sinovom in njih hčerá ne jemljite za svoje sinove. Ne skrbite nikdar za njih blaginjo in srečo, da se boste okrepili in uživali dobrote dežele ter jo zapustili v dediščino svojim sinovom na veke!‘

¹³ In po vsem tem, kar je zaradi naših hudobnih del in zaradi naše velike krivde prišlo nad nas – čeprav si nam ti, naš Bog, bolj prizanašal, kakor bi zaslužile naše hudobije, in nam pustil tale ostanek –

¹⁴ bomo mar zopet prelamljali tvoje zapovedi in stopali v svaštvo z ljudstvi, ki počenjajo te gnusobe? Ali se ne bi razsrdil na nas, tako da bi nas pokončal in bi ne bilo več ostanka in ne rešencev?

¹⁵ Gospod, Izraelov Bog, ti si pravičen; kajti ostali smo kot rešenci, kakor se danes vidi. Glej, pred teboj smo v svoji krivdi; saj zaradi nje ne moremo obstati pred tvojim obličjem.«