Efežanom 4 - Ekumenska izdaja

II. Opomini Opomin k edinosti

¹ Opominjam vas torej, jaz ujetnik v Gospodu: živíte, kakor se spodobi za klic, s katerim ste poklicani,

² v vsej ponižnosti in krotkosti, s potrpežljivostjo; drug drugega prenašajte v ljubezni

³ in se trudite, da ohranite edinost duha z vezjo miru;

⁴ eno telo in en Duh, kakor ste bili tudi poklicani k enemu upanju svojega poklica;

⁵ en Gospod, ena vera, en krst;

⁶ en Bog in Oče vseh, ki je nad vsemi in po vseh in v vseh.

⁷ Slehernemu izmed nas pa je bila dana milost po meri Kristusovega daru.

⁸ Zato pravi: »Šel je v višavo ter ujete peljal ujetnike, dal je darove ljudem.«

⁹ Kaj pa pomeni: »Šel je v višavo,« če ne, da je poprej šel v nižine zemlje?

¹⁰ Ta, ki je šel na zemljo, je prav tisti, ki je šel v višavo nad vsa nebesa, da napolni vse.

¹¹ In on je dal, da so eni apostoli, drugi preroki, zopet drugi evangelisti in zopet drugi pastirji ter učitelji,

¹² da se tako sveti usposobijo za delo službe in se zida telo Kristusovo,

¹³ dokler vsi ne dospemo do edinosti vere in spoznanja božjega Sinu, do popolnega moža, do mere polne starosti Kristusove;

¹⁴ da ne bomo več nedoletni otroci, omahljivi, da nas ne bo vsak veter nauka zanašal, kadar ljudje varajo in zvijačno zavajajo v zmoto,

¹⁵ marveč bomo ostali v resnici in bomo v ljubezni v vsem rasli k njemu, ki je glava, Kristus;

¹⁶ iz njega prejema vse telo rast, ko se zlaga in sestavlja z vsakršno vezjo medsebojne pomoči, po delovanju, kakršno je primerno vsakemu poedinemu delu, in tako sámo sebe zida v ljubezni.

Novo življenje v Kristusu

¹⁷ Zatorej pravim to in vas rotim v Gospodu: Ne živite več, kakor živé pogani v nečimrnosti svojih misli;

¹⁸ razum jim je otemnel in božjemu življenju so odtujeni zaradi nevednosti, v kateri so zaradi zakrknjenosti svojega srca;

¹⁹ ti so otopeli in so se vdali razbrzdanosti, da počenjajo vsakršno nesramnost z nenasitnostjo.

²⁰ Vi se pa niste tako učili Kristusa;

²¹ seveda, če ste slišali o njem in ste bili v njem tako poučeni, kakor je resnica v Jezusu:

²² da vam je treba odložiti, kar zadeva prejšnje življenje, starega človeka, ki se kvari po varljivih strasteh,

²³ da se pa prenavljajte po duhu svojega mišljenja

²⁴ in si oblecite novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti.

²⁵ Zatorej opustite laž in govorite vsak s svojim bližnjim resnico, ker smo udje med seboj.

²⁶ »Če se jezite, nikar ne grešite,« sonce naj ne zajde v vaši jezi

²⁷ in ne dajajte prostora hudiču.

²⁸ Kdor je kradel, naj ne krade več, marveč naj se trudi z delom svojih rok za kaj dobrega, da bo mogel deliti potrebnemu.

²⁹ Nobena slaba beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč, če je katera pripravna za spodbudo, kadar je treba, da prinese poslušalcem korist.

³⁰ In ne žalite božjega Svetega Duha, s katerim ste zaznamovani za dan odrešenja.

³¹ Vsaka zagrenjenost in srditost in jeza in vpitje in zmerjanje naj izmed vas izgine z vso hudobijo vred.

³² Bodite pa drug do drugega dobri in usmiljeni in odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog po Kristusu vam odpustil.