Djánje 8 - Ekumenska izdaja

¹ Savel pa je odobraval njegov umor. Tisti čas je nastalo veliko preganjanje jeruzalemske cerkve; in razen apostolov so se vsi razkropili po judejskih in samarijskih krajih.

² Štefana so pobožni možje pokopali in so za njim priredili veliko žalovanje.

³ Savel je pa zatiral Cerkev; hodil je po hišah, vlačil može in žene ter jih oddajal v ječo.

Filip v Samariji

⁴ Tisti torej, ki so se razkropili, so hodili okoli in oznanjali evangelij.

⁵ Tako je Filip prišel v glavno mesto Samarije in jim oznanjal Kristusa.

⁶ Množice pa so kakor ena duša pazljivo poslušale, kar je Filip govoril, ker so slišale in videle, kakšna znamenja je delal.

⁷ Kajti mnogo obsedencev so nečisti duhovi zapustili z velikim vpitjem; tudi mnogo mrtvoudnih in hromih je bilo ozdravljenih.

⁸ Nastalo je torej veliko veselje v tem mestu.

Čarodej Simon

⁹ Bil pa je neki mož, po imenu Simon, ki je bil poprej v mestu čarodej in je samarijsko ljudstvo begal, trdeč, da je on nekaj vélikega.

¹⁰ Poslušalo ga je vse, majhno in veliko, češ: »On je božja moč, ki se imenuje vélika.«

¹¹ Poslušali so ga pa zato, ker jih je dolgo slepil s svojimi čarovnijami.

¹² Ko so pa verjeli Filipu, ki je oznanjal evangelij o božjem kraljestvu in o imenu Jezusa Kristusa, so se dajali krstiti možje in žene.

¹³ Tudi sam Simon je vero sprejel; dal se je krstiti in se je držal Filipa; in ko je videl, da se godé znamenja in veliki čudeži, je strmel.

¹⁴ Ko so apostoli v Jeruzalemu slišali, da je Samarija sprejela božjo besedo, so poslali k njim Petra in Janeza.

¹⁵ Ta dva sta šla in zanje molila, da bi prejeli Svetega Duha;

¹⁶ zakaj na nobenega izmed njih ni bil še prišel, le krščeni so bili v imenu Gospoda Jezusa.

¹⁷ Tedaj sta nanje polagala roke in prejemali so Svetega Duha.

¹⁸ Ko je pa Simon videl, da se s polaganjem rok po apostolih daje Sveti Duh, jima je prinesel denarja

¹⁹ in rekel: »Dajta še meni to oblast, da bo vsak, na kogar položim roke, prejel Svetega Duha.«

²⁰ Peter mu je rekel: »Tvoj denar naj gre s teboj vred v pogubo, ker si mislil, da se božji dar dobi za denar.

²¹ Nobenega deleža nimaš in nobene pravice do tega, zakaj tvoje srce ni odkrito pred Bogom.

²² Spreobrni se torej od svoje hudobije in prosi Gospoda, da ti morda odpusti namero tvojega srca,

²³ kajti vidim te, da si poln grenkega žolča in v vezeh krivičnosti.«

²⁴ Simon je odgovoril: »Vidva prosita zame Gospoda, da se mi res ne zgodi kaj takega, kar sta rekla.«

²⁵ Ko sta dala pričevanje in oznanila Gospodov nauk, sta se vrnila v Jeruzalem in spotoma oznanjevala evangelij mnogim samarijskim vasem.

Filip krsti dvornika etiopske kraljice

²⁶ Filipu je pa rekel Gospodov angel: »Vstani in pojdi proti jugu na pot, ki drži iz Jeruzalema v Gazo; samotna je.«

²⁷ Vstal je in šel. In glej, neki Etiopec, dvornik, mogočen služabnik etiopske kraljice kandáke, ki je bil nad vsemi njenimi zakladi in je bil prišel v Jeruzalem molit,

²⁸ se je vračal in na vozu sedé bral preroka Izaija.

²⁹ Duh je pa rekel Filipu: »Stopi tja in se pridruži temu vozu!«

³⁰ Filip je tedaj prihitel, slišal, da bere preroka Izaija, in rekel: »Ali razumeš, kar bereš?«

³¹ Ta je odgovoril: »Kako bi neki mogel, če me nihče ne pouči?« Povabil je torej Filipa, naj stopi na voz in prisede.

³² Mesto v pismu, ki ga je bral, je pa bilo tole: »Kakor ovca je bil peljan v klanje; in kakor je jagnje pred tistim, ki ga striže, brez glasu, tako ni odprl svojih ust.

³³ Ker se je ponižal, je bila sodba nad njim odpravljena. Kdo bi opisal njegov rod? Zakaj njegovo življenje je vzeto z zemlje.«

³⁴ Dvornik se je obrnil do Filipa in rekel: »Prosim te, o kom prerok to govori, o sebi ali o kom drugem?«

³⁵ Filip je odprl usta, začel s tem mestom v pismu in mu oznanil evangelij o Jezusu.

³⁶ Ko sta tako nadaljevala pot, sta prišla do neke vode in dvornik je rekel: »Glej, voda! Kaj brani, da bi jaz ne bil krščen?«

³⁷ [Filip je rekel: »Če z vsem srcem véruješ, se sme zgoditi.« In odgovoril je: »Vérujem, da je Jezus Kristus božji Sin.«]

³⁸ Ukazal je voz ustaviti in stopila sta v vodo oba, Filip in dvornik, in ga je krstil.

³⁹ Ko sta pa stopila iz vode, je Duh Gospodov vzel Filipa in dvornik ga ni več videl; in šel je veselo svojo pot.

⁴⁰ Filip se je pa znašel v Azotu in je dalje gredoč vsem mestom oznanjal evangelij, dokler ni prišel v Cezarejo.