Djánje 7 - Ekumenska izdaja

Štefanov govor

¹ Veliki duhovnik je vprašal: »Ali je to res?«

² On je pa govoril: »Bratje in očetje, poslušajte! Bog veličastva se je prikazal našemu očetu Abrahamu, ko je bil še v Mezopotamiji, preden se je naselil v Haranu,

³ in mu je rekel: ‚Odidi iz svoje dežele in od svoje rodovine in pojdi v deželo, ki ti jo bom pokazal.‘

⁴ Tedaj je odšel iz kaldejske dežele in se naselil v Haranu. Od tam ga je po smrti njegovega očeta preselil v to deželo, v kateri zdaj prebivate,

⁵ pa mu ni dal deleža v njej niti za stopinjo; pač pa mu je obljubil, da jo bo dal v posest njemu in za njim njegovim potomcem, čeprav še ni imel sina.

⁶ In Bog je govoril: ‚Njegov zarod bo priseljenec v tuji deželi in bo prišel v sužnost in bo stiskan štiristo let.

⁷ Ljudstvo pa, kateremu bodo služili, bom jaz sodil,‘ je rekel Bog, ‚in potem bodo odšli in mi služili na tem kraju.‘

⁸ Nato mu je dal zavezo obreze in tako je postal oče Izaku, ki ga je osmi dan obrezal, Izak Jakobu in Jakob dvanajsterim očakom.

⁹ Očaki so iz nevoščljivosti prodali Jožefa v Egipt, Bog pa je bil z njim;

¹⁰ rešil ga je iz vseh stisk in mu dal, da je bil pred egiptovskim faraonom priljubljen in moder. Ta ga je postavil za poglavarja nad Egiptom in vso svojo hišo.

¹¹ Prišla je pa nad ves Egipt in nad Kanaan lakota in velika stiska, in naši očetje niso mogli dobiti živeža.

¹² Ko je pa Jakob slišal, da je v Egiptu žito, je prvikrat poslal tja naše očete.

¹³ In drugikrat se je Jožef dal svojim bratom spoznati, in je njegov rod postal znan faraonu.

¹⁴ Jožef je poslal po očeta Jakoba in vse sorodstvo, petinsedemdeset duš.

¹⁵ Jakob je torej odšel v Egipt, kjer je umrl, kakor tudi naši očetje.

¹⁶ Prenesli so jih pa v Sihem in položili v grob, ki ga je Abraham za plačilo v denarju kupil od Hemorjevih sinov v Sihemu.

¹⁷ Kakor pa se je bližal čas obljube, ki jo je Bog dal Abrahamu, tako je ljudstvo v Egiptu raslo in se množilo,

¹⁸ dokler ni nad Egiptom zavladal drug kralj, ki Jožefa ni poznal.

¹⁹ Ta je z našim rodom ravnal zvijačno in očete zatiral, tako da je dal njihove otroke izpostavljati, da bi si ne ohranili življenja.

²⁰ V tem času je bil rojen Mojzes, ki je bil zelo lep. Tri mesece so ga hranili na očetovem domu.

²¹ Ko pa je bil izpostavljen, ga je vzela faraonova hči in ga vzredila kot sina.

²² Mojzes se je izobrazil v vsej egiptovski modrosti in je bil mogočen v besedah in delih.

²³ Ko se mu je pa dopolnjevala doba štiridesetih let, je zaželel obiskati svoje brate, Izraelove sinove.

²⁴ Ko je videl, da se nekomu godi krivica, ga je branil; zatiranemu je dal zadoščenje s tem, da je ubil Egipčana.

²⁵ Menil je pa, da njegovi bratje umevajo, da jih hoče Bog po njegovih rokah rešiti; pa niso razumeli.

²⁶ Naslednji dan je prišel k njim, ko so se prepirali; miril jih je in jim rekel: ‚Možje, bratje ste; čemu delate drug drugemu krivico?‘

²⁷ Tisti pa, ki je bližnjemu delal krivico, ga je pahnil v stran in rekel: ‚Kdo te je postavil za poglavarja in za sodnika nad nami?

²⁸ Ali me hočeš ubiti, kakor si včeraj ubil Egipčana?‘

²⁹ Mojzes je na te besede pobegnil in se naselil v madianski deželi; tam je dobil dva sina.

³⁰ Ko je minilo štirideset let, se mu je v puščavi ob Sinajski gori v plamenu gorečega grma prikazal angel.

³¹ Ko je Mojzes to videl, se je prikazni začudil. Bližal se je, da bi pogledal, a zaslišal se je Gospodov glas:

³² ‚Jaz sem Bog tvojih očetov, Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov.‘ Mojzes se je prestrašil in si ni upal pogledati.

³³ Gospod mu je pa rekel: ‚Sezuj čevlje s svojih nog; zakaj kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja.

³⁴ Dobro sem videl stisko svojega ljudstva v Egiptu in slišal njih zdihovanje, in sem prišel, da jih rešim. Zdaj pojdi; pošljem te v Egipt.‘

³⁵ Tega Mojzesa, ki so ga zavrgli z besedami: ‚Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika?‘, tega je Bog v varstvu angela, ki se mu je v grmu prikazal, poslal za poglavarja in za rešitelja.

³⁶ Ta jih je izpeljal iz Egipta in delal čudeže in znamenja v egiptovski deželi, v Rdečem morju in v puščavi štirideset let.

³⁷ To je tisti Mojzes, ki je rekel Izraelovim sinovom: ‚Preroka vam bo Bog obudil izmed vaših bratov kakor mene; njega poslušajte!‘

³⁸ To je tisti, ki je bil pri množici v puščavi z angelom, ki mu je govoril na Sinajski gori, in z našimi očeti. Ta je prejel besede življenja, da jih je dal nam.

³⁹ Naši očetje mu pa niso hoteli biti poslušni, ampak so ga od sebe pahnili in se v srcu obrnili k Egiptu.

⁴⁰ Rekli so Aronu: ‚Naredi nam bogove, ki naj hodijo pred nami! Kajti ne vemo, kaj se je prigodilo temu Mojzesu, ki nas je izpeljal iz egiptovske dežele.‘

⁴¹ In naredili so v tistih dneh tele, prinesli maliku daritev in se veselili izdelka svojih rok.

⁴² Bog pa se je obrnil in jih prepustil, da so služili zvezdam, kakor je pisano v knjigi prerokov: ‚Ste mi mar prinašali klavne in nekrvave daritve tistih štirideset let v puščavi, hiša Izraelova?

⁴³ Nosili ste Molohov šotor in zvezdo vašega boga Remfama, podobe, ki ste jih naredili, da bi jih molili. Prestavil vas bom onkraj Babilona.‘

⁴⁴ Naši očetje v puščavi so imeli šotor pričevanja, kakor je zapovedal ta, ki je Mojzesu rekel, naj ga napravi po podobi, ki jo je bil videl.

⁴⁵ Tega so naši očetje prevzeli in prinesli pod Jozuetom, ko so si podvrgli deželo poganov, ki jih je Bog izgnal izpred obličja naših očetov; tako do dni Davidovih.

⁴⁶ Ta je pred Bogom našel milost in je prosil, da bi mogel napraviti bivališče Jakobovemu Bogu.

⁴⁷ Toda hišo mu je sezidal Salomon.

⁴⁸ Najvišji pa ne prebiva v tem, kar napravijo roke, kakor pravi prerok:

⁴⁹ ‚Nebesa so mi prestol in zemlja podnožje mojih nog; kakšno hišo mi boste sezidali, pravi Gospod, ali kje je mesto za moj počitek?

⁵⁰ Ali ni vsega tega naredila moja roka?‘

⁵¹ Trdovratni in neobrezani na srcih in ušesih, vi se vedno upirate Svetemu Duhu; kakor vaši očetje tako tudi vi!

⁵² Katerega izmed prerokov vaši očetje niso preganjali? Celo morili so tiste, ki so napovedovali prihod Pravičnega; in tega ste zdaj izdali in umorili,

⁵³ vi, ki ste po posredovanju angelov prejeli postavo, pa se je niste držali.«

Štefana kamnajo. Preganjalec Savel

⁵⁴ Ko so to slišali, so se v svojih srcih togotili in z zobmi škripali zoper njega.

⁵⁵ On pa je, poln Svetega Duha, uprl pogled v nebo, videl božje veličastvo in Jezusa, stoječega na božji desnici,

⁵⁶ in je rekel: »Glejte, vidim nebesa odprta in Sina človekovega, stoječega na božji desnici.«

⁵⁷ Tedaj so z močnim glasom zavpili, si zatisnili ušesa in vsi hkrati nanj planili;

⁵⁸ in vrgli so ga iz mesta ter ga kamnáli. Priče so pa odložile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki se je imenoval Savel.

⁵⁹ In ko so ga kamnáli, je Štefan molil: »Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!«

⁶⁰ Pokleknil je in z močnim glasom zaklical: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« In ko je to rekel, je zaspal.