Djánje 28 - Ekumenska izdaja

Pavel na otoku Meliti

¹ Ko smo se rešili, smo zvedeli, da se otok imenuje Melita.

² Tujci so nam skazovali nenavadno človekoljubnost. Zaradi nastalega dežja in zaradi mraza so zakurili ogenj ter nas vse sprejeli.

³ Ko je pa Pavel zgrabil kup dračja in ga dejal na ogenj, je zaradi vročine švignila iz njega kača in se mu obesila na roko.

⁴ Ko so domačini zagledali kačo, ki mu je visela od roke, so med seboj govorili: »Ta človek je gotovo morilec, ki mu po rešitvi iz morja Pravičnost ni pustila, da bi živel.«

⁵ On je pa otresel žival na ogenj in nič hudega se mu ni zgodilo.

⁶ Pričakovali so, da bo otekel ali se takoj mrtev zgrudil. Ko so pa dolgo čakali in so videli, da se mu ni zgodilo nič hudega, so spremenili mnenje in govorili, da je bog.

⁷ V okolici tega kraja pa je imel svoje posestvo poglavar otoka, po imenu Publij, ki nas je sprejel in tri dni prijateljsko gostil.

⁸ Prav takrat je bil Publijev oče bolan za mrzlico in črevesnim vnetjem. Pavel je stopil k njemu; molil je ter položil nanj roke in ga ozdravil.

⁹ Ko se je pa to zgodilo, so prihajali tudi drugi otočani, ki so imeli kake bolezni, in so bili ozdravljeni.

¹⁰ Ti so nam skazali mnogo časti in pri našem odhodu so nam naložili, kar je bilo treba.

Z Melite v Rim

¹¹ Po treh mesecih smo se odpeljali na aleksandrijski ladji, ki je na otoku prezimila in nosila znamenje Dioskurov.

¹² Ko smo se pripeljali v Sirakuzo, smo ostali tri dni.

¹³ Od tam smo jadrali ob obrežju in prišli v Regij. In ko je naslednji dan zapihal jug, smo drugi dan prišli v Puteole.

¹⁴ Tam smo našli brate, ki so nas prosili, da smo ostali pri njih sedem dni. In tako smo prišli v Rim.

¹⁵ Ko so bratje o nas slišali, so nam od tam naproti prišli do Apijevega trga in do Treh Tabern. Ko jih je Pavel ugledal, je zahvalil Boga in se osrčil.

¹⁶ In ko smo prišli v Rim, je bilo Pavlu dovoljeno stanovati zasebno, z vojakom, ki ga je stražil.

Pavel judovskim prvakom

¹⁷ Čez tri dni je sklical judovske prvake. Ko so se zbrali, jim je govoril: »Bratje, čeprav ničesar nisem storil zoper ljudstvo ali očetovske šege, sem bil vendar kot ujetnik iz Jeruzalema izročen oblasti Rimljanov.

¹⁸ Ti so me zaslišali in hoteli oprostiti, ker ni bilo na meni nobene krivde, ki bi zaslužila smrt.

¹⁹ Ker so Judje ugovarjali, sem bil prisiljen sklicati se na cesarja, vendar ne tako, kakor da bi imel jaz svoj narod v čem tožiti.

²⁰ Iz tega razloga torej sem vas poklical, da bi vas videl in nagovoril. Zaradi upanja Izraelovega namreč nosim to verigo.«

²¹ Ti so mu pa rekli: »Nismo dobili glede tebe nobenega pisma iz Judeje in tudi nobeden izmed bratov ni prišel in sporočil ali povedal o tebi kaj slabega.

²² Želimo pa od tebe slišati, kaj misliš; kajti o tem nauku nam je znano, da mu povsod nasprotujejo.«

Med Judi v Rimu

²³ Določili so mu torej dan, in jih je prav mnogo prišlo k njemu na stanovanje. Razlagal jim je in spričeval božje kraljestvo ter jih iz Mojzesove postave in prerokov od jutra do večera pridobival za Jezusa.

²⁴ Nekateri so se temu, kar je govoril, dali prepričati, drugi pa niso verovali.

²⁵ Ker pa ni bilo soglasja med njimi, so odhajali; in Pavel je rekel besedo: »Dobro je Sveti Duh po preroku Izaiju našim očetom povedal,

²⁶ ko je govoril: ‚Pojdi k temu ljudstvu in reci: Z ušesi boste poslušali, pa ne boste razumeli, z očmi boste gledali, pa ne boste videli;

²⁷ zakaj temu ljudstvu je srce otopelo in so na ušesa težko slišali in si oči zatisnili: da bi morda z očmi ne videli in z ušesi ne slišali in s srcem ne umeli ter se ne spreobrnili in bi jih jaz ne ozdravil.‘

²⁸ Vedite torej, da je bilo to zveličanje božje poslano poganom: in ti bodo poslušali.«

²⁹ [Ko je to rekel, so Judje odšli in se med seboj zelo prepirali.]

³⁰ Ostal je pa celi dve leti v svojem najetem stanovanju in je sprejemal vse, ki so prihajali k njemu.

³¹ Oznanjal je božje kraljestvo in o Gospodu Jezusu Kristusu učil z vso srčnostjo in brez ovire.