Djánje 27 - Ekumenska izdaja

Na poti v Rim. Do Krete

¹ Ko je bilo določeno, da se odpeljemo v Italijo, so Pavla in nekaj drugih ujetnikov izročili stotniku cesarske čete, Juliju po imenu.

² Stopili smo na adramitijsko ladjo, namenjeno v kraje ob azijski obali, in smo se odpeljali. Z nami je bil Makedonec Aristarh iz Tesalonike.

³ Drugega dne smo se pripeljali v Sidon. Julij je s Pavlom ravnal človekoljubno in mu dovolil, da je šel k prijateljem in bil postrežen.

⁴ Ko smo od tam odrinili, smo se, ker so bili vetrovi nasprotni, peljali zadaj za Ciprom.

⁵ Prejadrali smo morje ob Ciliciji in Pamfiliji in dospeli v Miro v Liciji.

⁶ Tam je stotnik dobil aleksandrijsko ladjo, ki je plula v Italijo, in nas vkrcal nanjo.

⁷ Po mnogih dneh počasne vožnje smo s težavo prišli do Knida; ker nam veter ni pustil, da bi pristali, smo pluli zadaj za Kreto mimo Salmone.

⁸ S težavo smo jadrali mimo nje in prišli do nekega kraja, imenovanega Dobri pristan, blizu katerega je bilo mesto Laseja.

⁹ Ko je pa preteklo mnogo časa in je bila vožnja že nevarna – ker je bil tudi post že minil – je Pavel svaril

¹⁰ in jim govoril: »Možje, vidim, da bo vožnja združena z nezgodo in veliko škodo ne samo za tovor in ladjo, ampak tudi za naše življenje.«

¹¹ Stotnik je pa bolj verjel krmarju in gospodarju ladje kakor Pavlovim besedam.

¹² Ker pristanišče ni bilo pripravno za prezimovanje, je večina svetovala, da bi od ondod odrinili, če bi mogli kako dospeti do Feniksa in tam prezimiti; to je bilo pristanišče na Kreti, odprto proti jugozahodu in severozahodu.

Vihar in brodolom

¹³ Ko je začel na rahlo pihati jug, so mislili, da so namen že dosegli; odrinili so in se vozili blizu ob Kreti.

¹⁴ Malo zatem je pa zavel z nje viharen veter, ki se imenuje severovzhodnik.

¹⁵ S seboj je potegnil ladjo, ki se vetru ni mogla več upirati; prepustili smo se in neslo nas je dalje.

¹⁶ Drveli smo pod nekim otočkom, imenovanim Kavda, in smo komaj še zmogli, da smo se polastili čolna

¹⁷ ter ga vzdignili. Da bi ladjo zavarovali, so jo z vrvmi ovili. V strahu, da bi ne zašli v Sirto, so zvili jadra in se tako vozili dalje.

¹⁸ Ker pa nas je vihar silno premetaval, so naslednji dan začeli metati z ladje tovor

¹⁹ in tretji dan so lastnoročno proč pometali ladijsko opravo.

²⁰ In ker več dni ni bilo videti ne sonca ne zvezd in nas je stiskal silen vihar, nam je končno že ginilo vsako upanje na rešitev.

²¹ Ko že dolgo niso ničesar jedli, je Pavel stopil mednje in rekel: »Sicer bi bilo treba, možje, da bi me bili poslušali, in ne bi smeli odpluti od Krete, pa bi se bili nezgode in škode obvarovali.

²² A tudi zdaj vas opominjam, da bodite srčni; zakaj nihče izmed vas ne bo izgubil življenja, pač pa bo izgubljena ladja.

²³ Prišel je namreč to noč k meni angel Boga, čigar sem in ki mu tudi služim,

²⁴ in rekel: ‚Ne boj se, Pavel! Pred cesarja moraš priti. In glej, Bog ti je podaril vse, kar se jih s teboj pelje.‘

²⁵ Zato bodite srčni, možje, zakaj Bogu verujem, da bo tako, kakor mi je bilo rečeno.

²⁶ Zadeti moramo na kakšen otok.«

²⁷ Ko je nastopila štirinajsta noč in smo se vozili po Adriji sem in tja, se je okoli polnoči zdelo mornarjem, da se jim bliža neka zemlja.

²⁸ Vrgli so grezilo in našli dvajset sežnjev; ko so se malo dalje pomaknili in spet vrgli grezilo, so našli petnajst sežnjev.

²⁹ Ker so se bali, da bi kje ne zadeli na skalovje, so s krme vrgli štiri sidra in željno čakali, da bi se zdanilo.

³⁰ Mornarji so skušali z ladje pobegniti in so čoln v morje spustili s pretvezo, da hočejo tudi s prednjega dela vreči sidro.

³¹ Pavel je pa stotniku in vojakom rekel: »Če ti ne ostanejo na ladji, se vi ne morete rešiti.«

³² Tedaj so vojaki pri čolnu presekali vrvi in pustili, da je padel.

³³ Ko se je začelo daniti, je Pavel vsem prigovarjal, naj si vzamejo hrane, govoreč: »Štirinajsti dan je danes, odkar čakate in ste ostali tešč, saj niste nič jedli.

³⁴ Zato vas prosim, vzemite si hrane, ker je to za vašo rešitev; nikomur izmed vas se namreč ne bo las izgubil z glave.«

³⁵ Ko je to rekel, je vzel kruh, zahvalil Boga vpričo vseh, ga razlomil in začel jesti.

³⁶ Vsi so se osrčili in si tudi sami vzeli hrane.

³⁷ Bilo pa je na ladji nas vseh dvesto šestinsedemdeset duš.

³⁸ Ko so se okrepčali z jedjo, so ladjo olajševali s tem, da so metali žito v morje.

³⁹ Ko se je zdanilo, dežele niso mogli spoznati; videli so neki zaliv z nizkim obrežjem; posvetovali so se torej, ali bi mogli v njem z ladjo pristati.

⁴⁰ Odvezali so sidra ter jih pustili v morju in obenem so popustili vrvi pri krmilih, razpeli prednje jadro vetru in jadrali proti bregu.

⁴¹ Toda naleteli so na greben in ladja je nasedla in obtičala nepremična, krma se je pa začela lomiti od silnih valov.

⁴² Vojaki so sklenili ujetnike pomoriti, da bi kdo ne izplaval in se rešil.

⁴³ Toda stotnik je njih naklep preprečil, ker je hotel rešiti Pavla; ukazal je tistim, ki so znali plavati, naj se prvi spusté v morje in dosežejo kopno,

⁴⁴ drugi pa ali na deskah ali na kakih kosih ladje. Tako se je zgodilo, da so se vsi na kopno rešili.