Djánje 23 - Ekumenska izdaja

¹ Pavel je pa pogled uprl na veliki zbor in rekel: »Bratje, jaz sem živel pred Bogom z dobro vestjo do tega dne –.«

² Veliki duhovnik Ananija je ukazal poleg njega stoječim, naj ga udarijo po ustih.

³ Tedaj mu je Pavel rekel: »Bog te bo udaril, stena pobeljena! Ti sediš tu, da bi me sodil po postavi, pa me boš zoper postavo dajal bíti?«

⁴ Navzoči so rekli: »Velikega duhovnika božjega sramotiš?«

⁵ Pavel pa je rekel: »Nisem vedel, bratje, da je veliki duhovnik. Zakaj pisano je: ‚Vodnika svojega ljudstva ne sramôti!‘«

⁶ Ker je pa Pavel vedel, da so v zboru deloma saduceji, deloma farizeji, je zaklical: »Bratje, jaz sem farizej, sin farizejev; zaradi upanja v vstajenje od mrtvih me sodijo.«

⁷ Ko je to izrekel, je med farizeji in saduceji nastal razdor in zbor se je razcepil.

⁸ Saduceji namreč trdijo, da vstajenja ni in ne angelov ne duhov; farizeji pa priznavajo to in ono.

⁹ Nastalo je veliko vpitje in nekateri pismouki farizejske stranke so vstali in se prerekali, govoreč: »Na tem človeku ne moremo najti nič hudega; če mu je pa govoril duh ali angel?«

¹⁰ Ko je nastal velik razdor in se je poveljnik zbal, da bi Pavla ne raztrgali, je ukazal, da ga vojaki iz njih srede iztrgajo in odpeljejo v vojašnico.

¹¹ Naslednjo noč je k njemu stopil Gospod in rekel: »Srčen bodi! Kakor si o meni pričeval v Jeruzalemu, tako ti je treba pričevati tudi v Rimu.«

Judje se zaroté zoper Pavla

¹² Ko se je zdanilo, so se nekateri Judje zbrali in se zakleli, da ne bodo ne jedli ne pili, dokler Pavla ne ubijejo.

¹³ Bilo jih je pa več ko štirideset, ki so se tako zarotili.

¹⁴ Ti so šli k velikim duhovnikom in starešinam in so rekli: »S prisego smo se zakleli, da ne bomo ničesar pokusili, dokler Pavla ne ubijemo.

¹⁵ Vi torej zdaj z velikim zborom sporočite poveljniku, naj ga privede k vam, češ da hočete njegovo zadevo natančneje preiskovati. Mi smo pa pripravljeni, da ga ubijemo, preden bo tukaj.«

¹⁶ Slišal je pa o tem naklepu sin Pavlove sestre in je prišel, stopil v vojašnico in Pavlu to povedal.

¹⁷ Pavel je poklical enega izmed stotnikov in rekel: »Tega mladeniča pelji k poveljniku; ima mu namreč nekaj sporočiti.«

¹⁸ Ta ga je torej vzel, peljal k poveljniku in rekel: »Ujetnik Pavel me je poklical in prosil, naj peljem tega mladeniča k tebi, ker bi ti rad nekaj povedal.«

¹⁹ Poveljnik ga je prijel za roko, se z njim umaknil in ga na samem izpraševal: »Kaj mi imaš povedati?«

²⁰ Rekel je: »Judje so se dogovorili, da te poprosijo, da bi jutri privedel Pavla v veliki zbor, češ da hočejo o njem nekaj natančneje poizvedovati.

²¹ Ti se jim pa ne daj pregovoriti! Kajti več ko štirideset mož izmed njih preži nanj. Zakleli so se, da ne bodo ne jedli ne pili, dokler ga ne ubijejo; in zdaj so pripravljeni in čakajo, da jim obljubiš.«

²² Poveljnik je mladeniča odpustil, potem ko mu je ukazal: »Nikomur ne povej, da si mi to naznanil!«

Pavla prepeljejo v Cezarejo

²³ Poklical je dva stotnika in rekel: »Od tretje nočne ure imejta pripravljenih dvesto vojakov, da pojdejo do Cezareje, in sedemdeset konjenikov in dvesto strelcev;

²⁴ tudi živino pripravita, da Pavla nanjo posadé in ga srečno pripeljejo k poglavarju Feliksu.«

²⁵ Napisal je pismo, ki se je glasilo:

²⁶ »Klavdij Lizija odličnemu poglavarju Feliksu: pozdrav!

²⁷ Tega moža so Judje zgrabili in ga hoteli umoriti. Nastopil sem z vojaki in ga rešil, ker sem zvedel, da je rimski državljan.

²⁸ In ker sem hotel zvedeti krivdo, katere so ga dolžili, sem ga pripeljal pred njihov veliki zbor.

²⁹ Našel sem, da ga tožijo v vprašanjih svoje postave, da pa na njem ni nobene krivde, ki bi zaslužila smrt ali ječo.

³⁰ Ko mi je bil pa naznanjen naklep zoper njega, sem ga takoj poslal k tebi, obenem pa tudi tožiteljem naročil, naj o njegovi zadevi govoré pred teboj.«

³¹ Vojaki so torej, kakor jim je bilo naročeno, Pavla vzeli in ga ponoči odpeljali v Antipatrido.

³² Drugi dan so konjenike pustili, da so šli z njim, sami so se pa vrnili v vojašnico.

³³ Ko so konjeniki prišli v Cezarejo, so poglavarju oddali pismo in predenj postavili tudi Pavla.

³⁴ Ko je pismo prebral, je vprašal, iz katere pokrajine je; in ko je zvedel, da je iz Cilicije,

³⁵ je rekel: »Zaslišal te bom, kadar pridejo tudi tvoji tožitelji.« In ukazal ga je stražiti v Herodovem uradnem poslopju.