Djánje 22 - Ekumenska izdaja

Pavlov zagovor pred Judi

¹ »Bratje in očetje, poslušajte me; zdaj se bom pred vami zagovarjal!«

² Ko so slišali, da jim govori v hebrejskem jeziku, so se še bolj pomirili. In govoril je:

³ »Jaz sem Jud, rojen v Tarzu v Ciliciji. Bil sem pa v tem mestu vzgojen in pri nogah Gamalijelovih v očetni postavi natančno poučen, za Boga vnet, kakor ste danes vi vsi.

⁴ Jaz sem ta nauk smrtno preganjal, može in žene vklepal in jih v ječe izročal,

⁵ kakor mi more spričati tudi veliki duhovnik in ves veliki zbor. Od tega sem prejel celo pisma in šel k bratom v Damask, da bi tudi tam bivajoče zvezane privedel v Jeruzalem in bi bili kaznovani.

⁶ Ko sem pa bil na poti in se okoli poldne bližal Damasku, me je nenadoma z neba obsijala velika svetloba.

⁷ Padel sem na tla in zaslišal glas, ki mi je rekel: ‚Savel, Savel, kaj me preganjaš?‘

⁸ Odgovoril sem: ‚Kdo si, Gospod?‘ In rekel mi je: ‚Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš.‘

⁹ Moji spremljevalci so svetlobo sicer videli, glasu pa, ki je z menoj govoril, niso razločili.

¹⁰ In rekel sem: ‚Kaj naj storim, Gospod?‘ Gospod mi je pa rekel: ‚Vstani in pojdi v Damask in tam se ti bo vse povedalo, kar ti je treba storiti.‘

¹¹ Ker pa zaradi sijaja tiste svetlobe nisem videl, so me moji spremljevalci peljali za roko in sem tako prišel v Damask.

¹² Neki Ananija pa, pobožen mož, kakor postava ukazuje, in na dobrem glasu pri vseh Judih, ki so tam bivali,

¹³ je prišel k meni in pristopil ter rekel: ‚Brat Savel, spreglej!‘ In v trenutku sem pogledal vanj.

¹⁴ On pa je rekel: ‚Bog naših očetov te je izvolil, da bi spoznal njegovo voljo in videl Pravičnega in slišal glas iz njegovih ust;

¹⁵ zakaj pred vsemi ljudmi mu boš priča tega, kar si videl in slišal.

¹⁶ In zdaj, kaj se obotavljaš? Vstani in se daj krstiti, kliči njegovo ime in operi svoje grehe!‘

¹⁷ Ko sem se pa vrnil v Jeruzalem in molil v templju, sem se zamaknil

¹⁸ in ga zagledal, ko mi je govoril: ‚Pohiti in pojdi brž iz Jeruzalema, zakaj tvojega pričevanja o meni ne bodo sprejeli.‘

¹⁹ Rekel sem: ‚Gospod, sami vedó, da sem jaz zapiral v ječe in pretepal po shodnicah tiste, ki so v tebe verovali.

²⁰ Ko se je prelivala kri tvojega pričevalca Štefana, sem tudi sam zraven stal in to odobraval in čuval oblačila tistih, ki so ga pobijali.‘

²¹ Pa mi je rekel: ‚Pojdi, zakaj poslal te bom daleč med pogane.‘«

Pavel, rimski državljan

²² Do te besede so ga poslušali, nato pa so povzdignili glas in vpili: »Proč s sveta s takim! Ni prav, da živi.«

²³ Ko pa so vpili in proč metali oblačila in dvigali prah,

²⁴ ga je poveljnik ukazal peljati v vojašnico in je naročil, naj ga zaslišujejo med bičanjem, da bi zvedel, zakaj so nad njim tako vpili.

²⁵ Ko pa so ga bili nategnili za bičanje, je Pavel rekel zraven stoječemu stotniku: »Ali vam je dovoljeno brez sodbe bičati rimskega državljana?«

²⁶ Ko je stotnik to slišal, je šel k poveljniku in sporočil: »Kaj misliš storiti? Ta človek je vendar rimski državljan!«

²⁷ Poveljnik je torej prišel in Pavlu rekel: »Povej mi, ali si ti rimski državljan?« »Dà,« je odgovoril.

²⁸ Poveljnik je pristavil: »Jaz sem si to državljanstvo pridobil z veliko vsoto.« Pavel pa je odgovoril: »Jaz pa že z rojstvom.«

²⁹ Takoj so tisti, ki so ga hoteli z bičanjem zasliševati, od njega odstopili. Pa tudi poveljnik se je zbal, ker je zvedel, da je rimski državljan, in ker ga je bil dal vkleniti.

Pred velikim zborom

³⁰ Ker pa je hotel zanesljivo zvedeti, zakaj ga Judje tožijo, mu je drugi dan odvzel vezi, ukazal, naj se zberejo veliki duhovniki in ves veliki zbor, in je privedel Pavla ter ga postavil prednje.