Djánje 21 - Ekumenska izdaja

Pavel potuje v Jeruzalem

¹ Ko smo se od njih odtrgali in se odpeljali, smo prišli naravnost na Kos, naslednjega dne pa na Rod in od tam v Pataro.

² In ko smo dobili ladjo, ki je plula v Fenicijo, smo stopili nanjo in se odpeljali.

³ Zagledali smo Ciper, ga pustili na levi in se peljali v Sirijo; prišli smo v Tir, kajti tam je morala ladja blago izkladati.

⁴ Poiskali smo učence in smo tam ostali sedem dni. Ti so po Duhu svarili Pavla, naj ne hodi v Jeruzalem.

⁵ Ko so nam dnevi potekli, smo se odpravili in šli, in vsi so nas z ženami in otroki spremili iz mesta ven. Na obrežju smo pokleknili in molili;

⁶ nato smo se drug od drugega poslovili; mi smo stopili na ladjo, oni so se pa vrnili na svoj dom.

⁷ Ko smo pa končali vožnjo od Tira, smo dospeli v Ptolemaido; pozdravili smo brate in en dan ostali pri njih.

⁸ Drugi dan smo odšli in dospeli v Cezarejo. Šli smo v hišo oznanjevalca evangelija Filipa, ki je bil eden izmed sedmerih, in smo ostali pri njem.

⁹ Imel je štiri hčere, device, ki so prerokovale.

¹⁰ Ko smo bili tam več dni, je prišel iz Judeje neki prerok, po imenu Agab.

¹¹ Poiskal nas je, vzel Pavlov pas, si zvezal roke in noge ter rekel: »Tako govori Sveti Duh: ‚Moža, čigar je ta pas, bodo Judje v Jeruzalemu takole zvezali in ga izročili poganom.‘«

¹² Ko smo to slišali, smo ga mi in domačini prosili, naj ne hodi v Jeruzalem.

¹³ Tedaj je odgovoril Pavel: »Kaj počnete, da jokate in mi trgate srce? Pripravljen sem, ne samo zvezan biti, ampak v Jeruzalemu zaradi imena Gospoda Jezusa tudi umreti.«

¹⁴ Ko se ni dal pregovoriti, smo odnehali in rekli: »Gospodova volja se zgôdi!«

Prihod v Jeruzalem

¹⁵ Po teh dneh smo se pripravili in šli v Jeruzalem.

¹⁶ Šlo je pa z nami tudi nekaj učencev iz Cezareje. Ti so nas privedli k nekemu Mnazonu, pri katerem naj bi gostovali; bil je s Cipra in že zdavnaj učenec.

¹⁷ Ko smo prišli v Jeruzalem, so nas bratje radostno sprejeli.

¹⁸ Drugi dan je Pavel šel z nami k Jakobu in prišli so vsi starešine.

¹⁹ Pozdravil jih je in pripovedoval vse po vrsti, kaj je Bog po njegovi službi storil med pogani.

²⁰ Ko so to slišali, so slavili Boga in mu rekli: »Vidiš, brat, koliko tisoč vernikov je med Judi in vsi so za postavo vneti.

²¹ Toda o tebi so slišali, da Jude, ki so med pogani, učiš, naj odpadejo od Mojzesa, ko jim govoriš, naj ne obrezujejo svojih otrok in naj ne živé po šegah.

²² Kaj je torej? Vsekakor jih bo veliko prišlo, če bodo zvedeli o tvojem prihodu.

²³ Stôri tedaj to, kar ti pravimo: med nami so štirje možje, ki imajo zaobljubo.

²⁴ Te vzemi s seboj, se z njimi vred očisti in plačaj zanje, da si ostrižejo glavo. Tako bodo vsi spoznali, da ni nič na tem, kar so slišali o tebi, ampak da s svojim življenjem sam spolnjuješ postavo.

²⁵ Glede vernikov izmed poganov smo pa določili ter pisali, naj se vzdržé tega, kar je malikom darovano, krvi, mesa zadušenih živali in nečistovanja.«

²⁶ Tedaj je Pavel vzel može s seboj, in ko se je naslednjega dne z njimi očistil, je hodil v tempelj naznanjat konec dni očiščevanja, dokler se ni za vsakega izmed njih opravila daritev.

Pavla primejo

²⁷ Ko so šli sedmeri dnevi h koncu, so ga Judje iz Azije v templju opazili in vso množico nahujskali. Stegnili so roke po njem

²⁸ in kričali: »Izraelci, pomagajte! To je tisti človek, ki povsod vse ljudi uči to, kar je zoper ljudstvo in postavo in ta kraj. In zdaj je celó pogane privedel v tempelj in onečastil ta sveti kraj.«

²⁹ Videli so namreč malo prej z njim v mestu Efežana Trofima, o katerem so mislili, da ga je Pavel pripeljal v tempelj.

³⁰ Zganilo se je vse mesto in ljudstvo je vrelo skupaj. Zgrabili so Pavla, ga vlekli iz templja in takoj zaprli vrata.

³¹ Že so ga hoteli umoriti, ko je do poveljnika vojaške čete prišel glas, da se je uprl ves Jeruzalem.

³² Ta je takoj vzel s seboj vojake in stotnike in je tekel nadnje. Ko so zagledali poveljnika in vojake, so nehali Pavla tepsti.

³³ Tedaj se je poveljnik približal, ga dal prijeti in z dvema verigama vkleniti; nato je spraševal, kdo je in kaj je storil.

³⁴ Med množico pa so eni vpili to, drugi drugo. Ker zaradi hrupa ni mogel nič gotovega zvedeti, ga je ukazal peljati v vojašnico.

³⁵ Ko je prišel do stopnic, so ga vojaki zaradi nasilnosti množice nesli.

³⁶ Šla je namreč za njim množica ljudstva in vpila: »Proč z njim!«

³⁷ Ko so pa hoteli peljati Pavla v vojašnico, je rekel poveljniku: »Ali mi dovoliš, da spregovorim nekaj s teboj?« Ta je odgovoril: »Znaš grško?

³⁸ Torej nisi ti tisti Egipčan, ki je pred nekaj dnevi povzročil upor in odpeljal v puščavo onih štiri tisoč zavratnih morilcev?«

³⁹ Pavel je rekel: »Jaz sem Jud iz Tarza, meščan ne neznatnega mesta v Ciliciji. Prosim te, dovoli mi, da spregovorim ljudstvu.«

⁴⁰ Ko mu je dovolil, je Pavel stojé na stopnicah ljudstvu zamahnil z roko; nastala je velika tišina in v hebrejskem jeziku je spregovoril takole: