Djánje 20 - Ekumenska izdaja

Pavel se poslovi od Efeza

¹ Ko se je hrup polegel, je Pavel poklical učence in jih osrčil; nato se je poslovil in odšel na pot v Makedonijo.

² Ko je prehodil te kraje in vernike z mnogimi besedami spodbudil, je prišel v Grčijo.

³ Tam je prebil tri mesece. Ko je nameraval odpluti v Sirijo, so ga Judje zalezovali; zato je sklenil, da se bo vrnil skozi Makedonijo.

⁴ Spremljali so ga do Azije Sopater, Pirov sin iz Bereje, izmed Tesaloničanov Aristarh in Sekund, Gaj iz Derb in Timotej, iz Azije pa Tihik in Trofim.

⁵ Ti so šli pred nami in so nas čakali v Troadi;

⁶ mi pa smo po prazniku opresnikov odpluli iz Filipov in v petih dneh prišli k njim v Troado, kjer smo ostali sedem dni.

V Troadi. Pavel obudi mladeniča

⁷ Ko smo se prvi dan v tednu zbrali k lomljenju kruha, jim je Pavel govoril. Ker je hotel naslednji dan oditi, je govor raztegnil do polnoči.

⁸ V zgornji izbi, kjer smo bili zbrani, je gorelo mnogo svetilk.

⁹ Neki mladenič, po imenu Evtih, je sedel na oknu, in ker je Pavel dalj časa govoril, je trdno zaspal, v spanju iz tretjega nadstropja padel na tla in so ga vzdignili mrtvega.

¹⁰ Pavel je stopil dol, se sklonil nadenj, ga objel in rekel: »Ne vznemirjajte se, zakaj življenje je v njem.«

¹¹ Nato je šel nazaj, razlomil kruh in ga zaužil ter še dolgo govoril, do jutra; potem je odšel.

¹² Mladeniča so pa privedli živega in so bili nemalo potolaženi.

Iz Troade v Milet

¹³ Mi smo pa stopili na ladjo in odpluli proti Asu, kjer smo hoteli sprejeti Pavla; tako je bil namreč naročil, ker je hotel iti peš.

¹⁴ Ko se je v Asu z nami sešel, smo ga vzeli na ladjo in smo prišli v Mitileno.

¹⁵ Ko smo se od tam odpeljali, smo dospeli prihodnji dan do Hija; drugega dne smo se prepeljali na Sam in naslednjega dne smo prišli v Milet.

¹⁶ Pavel se je bil namreč odločil pri Efezu, da se bo peljal mimo, da bi se v Aziji ne zamudil; hitel je namreč, da bi prišel na binkoštni praznik v Jeruzalem, če bi mu bilo mogoče.

Slovo od cerkvenih starešin iz Efeza

¹⁷ Iz Mileta je poslal v Efez poklicat cerkvene starešine.

¹⁸ Ko so prišli k njemu, jim je rekel: »Veste, kako sem ves čas, od prvega dne, ko sem prišel v Azijo, živel med vami

¹⁹ in Gospodu služil z vso ponižnostjo, v solzah in preizkušnjah, ki so me zadele zaradi judovskega zalezovanja.

²⁰ Nič koristnega nisem opustil, da bi vam ne bil oznanjal in vas učil javno in po hišah,

²¹ Judom in poganom dokazujoč spreobrnjenje k Bogu in vero v našega Gospoda Jezusa Kristusa.

²² In glejte, kot ujetnik Duha grem zdaj v Jeruzalem, ne da bi vedel, kaj se mi bo tam zgodilo;

²³ le da mi Sveti Duh po vseh mestih spričuje in pravi, da me čakajo vezi in bridkosti.

²⁴ Toda mislim, da življenje zame nima nobene vrednosti, samo da dokončam svoj tek in dovršim službo, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa, da spričam blagovest o božji milosti.

²⁵ In zdaj, glejte, vem, da ne boste več videli mojega obličja vi vsi, med katerimi sem hodil in oznanjal božje kraljestvo.

²⁶ Zato vam današnji dan spričujem, da sem nad krvjo vseh vas nedolžen.

²⁷ Zakaj nisem se ognil, da bi vam ne bil oznanil vse božje volje.

²⁸ Pazite nase in na vso čredo, v kateri vas je Sveti Duh postavil za predstojnike, da vodite Cerkev Boga, ki jo je pridobil z lastno krvjo.

²⁹ Vem, da bodo po mojem odhodu prišli k vam grabežljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi.

³⁰ In izmed vas samih bodo vstali možje, ki bodo krive nauke oznanjali, da bi potegnili učence za seboj.

³¹ Zato bódite čuječi in pomnite, da tri leta nisem nehal noč in dan vsakega izmed vas s solzami opominjati.

³² In zdaj vas prepuščam Bogu in nauku njegove milosti, kateri vas more dvigniti in vam dati delež med vsemi svetimi.

³³ Srebra ali zlata ali obleke drugih nisem poželel.

³⁴ Sami veste, da so te roke prislužile, kar je bilo potrebno meni in mojim tovarišem.

³⁵ V vsem sem vam pokazal, da se je treba tako truditi in skrbeti za slabotne in se spominjati besed Gospoda Jezusa, ki je sam rekel: ‚Bolje je dajati kakor prejemati.‘«

³⁶ Ko je to izgovoril, je pokleknil in z njimi vsemi molil.

³⁷ Med vsemi je nastal velik jok in oklenili so se Pavla okoli vratu in ga poljubljali,

³⁸ najbolj žalostni zaradi besede, ki jo je bil rekel, da njegovega obličja ne bodo več videli. In spremili so ga na ladjo.