Djánje 13 - Ekumenska izdaja

III. Pavlovo in Barnabovo misijonsko potovanje. Koncil v Jeruzalemu Odhod Barnaba in Pavla

¹ V antiohijski cerkvi so bili kot preroki in učitelji: Barnaba in Simeon, ki se je imenoval Niger, in Lucij iz Cirene in Manahen, ki je bil vzrejen skupaj s Herodom, četrtnim oblastnikom, in Savel.

² Ko so opravljali Gospodovo službo in se postili, jim je Sveti Duh govoril: »Oddelite mi Barnaba in Savla za delo, za katero sem ju poklical.«

³ Tedaj so se postili in molili, položili nanju roke ter ju odpustili.

Na Cipru. Vražar Elima

⁴ Po Svetem Duhu poslana sta prišla v Selevcijo, od ondod pa odplula na Ciper.

⁵ Ko sta prišla v Salamino, sta oznanjala božjo besedo v judovskih shodnicah; za pomočnika sta imela tudi Janeza.

⁶ Ko sta prehodila ves otok do Pafa, sta našla nekega judovskega vražarja in krivega preroka, z imenom Barjezu,

⁷ ki je bil pri cesarskem namestniku Sergiju Pavlu, pametnem možu. Ta je poklical Barnaba in Savla in je zaželel slišati božjo besedo.

⁸ Toda vražar Elima – to namreč pomeni njegovo ime – se jima je ustavljal in je skušal namestnika od vere odvrniti.

⁹ Savel pa, tudi Pavel imenovan, je poln Svetega Duha uprl vanj pogled

¹⁰ in rekel: »O ti, vsakršne zvijače in vsakršne hudobije poln, hudičev sin, sovražnik vsake pravičnosti! Ali ne boš nehal izkrivljati Gospodovih ravnih potov?

¹¹ Glej, Gospodova roka je zdaj zoper tebe; oslepel boš in nekaj časa ne boš videl sonca.« V tem hipu sta padla nanj mrak in tema in taval je okrog in iskal, kdo bi ga za roko vodil.

¹² Ko je namestnik videl, kaj se je zgodilo, je véroval in se čudil Gospodovemu nauku.

Prihod v pizidsko Antiohijo

¹³ Pavel in njegova spremljevalca so odpluli s Pafa in prišli v pamfilske Perge, Janez pa se je ločil od njiju in se vrnil v Jeruzalem.

¹⁴ Sama sta šla iz Perg dalje in prišla v pizidsko Antiohijo. Sobotni dan sta prišla v shodnico in se usedla.

¹⁵ Po branju iz postave in prerokov so jima načelniki shodnice sporočili: »Brata, če imata kakšno spodbudno besedo za ljudstvo, govorita!«

¹⁶ Pavel je vstal, zamahnil z roko in rekel: »Izraelci in vi, ki se Boga bojite, poslušajte!

Pavel pridiga Judom

¹⁷ Bog tega naroda, Bog Izraela, je izvolil naše očete in povišal ljudstvo, ko je prebivalo v egiptovski deželi, in jih je z vzdignjeno roko izpeljal od tam.

¹⁸ Kakih štirideset let je imel z njimi v puščavi potrpljenje.

¹⁹ Ko pa je pokončal sedem narodov v kanaanski deželi, jim je v delež dal njih zemljo:

²⁰ po približno štiristo petdesetih letih. Potem jim je dal sodnike do preroka Samuela.

²¹ Od tedaj pa so zahtevali kralja in Bog jim je dal za štirideset let Savla, Kisovega sina, moža iz Benjaminovega rodu.

²² Ko ga je odstavil, jim je za kralja obudil Davida, o katerem je pričal: ‚Našel sem Davida, Jesejevega sina, moža po svojem srcu, ki bo izvrševal vse moje želje.‘

²³ Iz njegovega rodu je Bog poslal Izraelu Jezusa Odrešenika, kakor je bil obljubil;

²⁴ pred njegovim prihodom pa je Janez oznanjal vsemu izraelskemu ljudstvu krst pokore.

²⁵ Ko je Janez končaval svoj tek, je govoril: ‚Nisem tisti, za kogar me imate; a glejte, za menoj prihaja ta, ki mu nisem vreden odvezati obuvala z nog.‘

²⁶ Bratje, sinovi Abrahamovega rodu, in kar je med vami bogaboječih! Vam je poslana beseda odrešenja.

²⁷ Tisti namreč, ki prebivajo v Jeruzalemu, in njih poglavarji ga niso spoznali in so s svojo sodbo dopolnili besede prerokov, ki se beró vsako soboto.

²⁸ In čeprav niso našli nobene smrti vredne krivde, so od Pilata zahtevali, naj ga dá usmrtiti.

²⁹ Ko pa so dopolnili vse, kar je o njem pisano, so ga sneli s križa in položili v grob.

³⁰ Toda Bog ga je obudil od mrtvih.

³¹ Več dni se je prikazoval tem, ki so bili z njim prišli iz Galileje v Jeruzalem, in ti so zdaj njegove priče pred ljudstvom.

³² In mi vam oznanjamo evangelij, da je Bog obljubo, ki je bila dana očetom,

³³ našim otrokom izpolnil s tem, da je obudil Jezusa, kakor je tudi v drugem psalmu zapisano: ‚Moj Sin si ti, danes sem te rodil.‘

³⁴ Da ga je pa od mrtvih obudil, in sicer tako, da se več ne povrne v trohnenje, je tako izrekel: ‚Zvesto bom spolnil obljube, ki so bile dane Davidu.‘

³⁵ Zato tudi drugje pravi: ‚Svojemu Svetemu ne boš dal gledati trohnobe.‘

³⁶ David je namreč, potem ko je doslužil svojemu rodu, po božjem sklepu umrl in bil pridružen svojim očetom in je trohnel;

³⁷ ta pa, ki ga je Bog obudil, ni trohnel.

^38-39 Vedite torej, bratje, da se vam po njem oznanja odpuščanje grehov. In da po njem vsak, kdor veruje, dobiva opravičenje v vsem, v čemer niste mogli dobiti opravičenja v Mojzesovi postavi.

⁴⁰ Glejte torej, da na vas ne pride, kar je rečeno pri prerokih:

⁴¹ ‚Glejte, zaničevalci, začudite se in izginite! Zakaj delo v vaših dneh vršim, delo, ki ga ne boste verjeli, če vam ga bo kdo pripovedoval.‘«

⁴² Ko sta odhajala, so ju prosili, da bi jim prihodnjo soboto spregovorila o tem nauku.

⁴³ In ko se je zbor razšel, je mnogo Judov in bogaboječih spreobrnjencev Pavla in Barnaba spremilo; ta dva sta se pa z njimi razgovarjala in jih spodbujala, naj vztrajajo v božji milosti.

Pavel in Barnaba se obrneta k poganom

⁴⁴ Naslednjo soboto se je zbralo skoro vse mesto, da bi slišali Gospodovo besedo.

⁴⁵ Ko so pa Judje videli množice, jih je navdala zavist in so s sramotenjem ugovarjali temu, kar je Pavel govoril.

⁴⁶ Tedaj sta Pavel in Barnaba pogumno povedala: »Vam je bilo treba najprej oznaniti božjo besedo; ker jo pa zametujete in se imate za nevredne večnega življenja, glejte, se obrneva k poganom.

⁴⁷ Zakaj tako nam je Gospod zapovedal: ‚Postavil sem te za luč poganom, da bi bil v zveličanje do konca zemlje.‘«

⁴⁸ Ko so pogani to slišali, so se veselili in poveličevali Gospodovo besedo; in vsi, ki so bili določeni za večno življenje, so sprejeli vero.

⁴⁹ In Gospodova beseda se je širila po vsej deželi.

⁵⁰ Judje pa so nahujskali pobožne, ugledne žene in mestne poglavarje ter povzročili preganjanje zoper Pavla in Barnaba; in izgnali so ju iz svojih krajev.

⁵¹ Onadva sta pa otresla z nog prah proti njim in šla v Ikonij.

⁵² Učenci pa so bili polni veselja in Svetega Duha.