Daniel 10 - Ekumenska izdaja

X. Veliko videnje Mož, oblečen v platno

¹ V tretjem letu perzijskega kralja Cira je bila beseda razodeta Danijelu, ki se je imenoval Baltazar. Zanesljiva je beseda; govori o veliki vojni stiski. Hotel je umeti besedo in je dobil razumnost v videnju.

² Tiste dni sem jaz, Danijel, žaloval tri tedne.

³ Okusnih jedi nisem užival, meso in vino ni prišlo v moja usta. Tudi se nisem mazilil, dokler niso pretekli trije tedni.

⁴ Štiriindvajseti dan prvega meseca sem bil na bregu velike reke, ki je Tigris.

⁵ Povzdignil sem oči in videl: Glej, mož, oblečen v platno, okoli ledij pas iz čistega zlata.

⁶ Njegovo telo je bilo kakor krizolit, njegov obraz se je svetil kakor blisk, njegove oči so bile kakor goreče plamenice, njegove roke in noge kakor lesket izglajenega brona. Zvok njegovih besed je bil kakor hrum ljudske množice.

⁷ Samo jaz, Danijel, sem videl prikazen. Ljudje, ki so bili pri meni, prikazni niso videli; toda prevzel jih je velik strah, da so zbežali in se skrili.

⁸ Tako sem ostal sam, ko sem gledal to veliko videnje. A ni mi ostalo moči; moj obraz se je strašno spačil, nisem imel nič moči.

⁹ Slišal sem glas njegovih besed; ob zvoku njegovih besed sem padel omamljen na obraz, z obrazom na tla.

¹⁰ A glej! Roka se me je dotaknila, mi pomogla na moja kolena in na moje roke.

¹¹ Rekel mi je: »Danijel, ljubljenec božji, pazi na besede, ki ti jih govorim! Stoj na svojem mestu! Kajti zdaj sem k tebi poslan.« Ko mi je izgovoril to besedo, sem tresoč se vstal.

¹² Potem mi je rekel: »Ne boj se, Danijel! Zakaj od prvega dne, ko si se trudil, da bi dobil jasnost, in si se ponižal pred svojim Bogom, so bile uslišane tvoje besede; in zaradi tvojih besed sem prišel.

¹³ Knez perzijskega kraljestva se mi je ustavljal enaindvajset dni, toda Mihael, eden prvih knezov, mi je prišel na pomoč. Pustil sem ga tam pri knezu perzijskega kraljestva

¹⁴ in sem prišel, da ti naznanim, kaj se bo zgodilo tvojemu ljudstvu poslednje dni; kajti videnje velja še za prihodnje dni.«

Angel opogumi Danijela

¹⁵ Ko mi je govoril te besede, sem pobesil obraz v tla in sem onemel.

¹⁶ Toda glej, kakor s človeško roko se je nekdo dotaknil mojih ustnic, da sem mogel svoja usta odpreti in govoriti. Tako sem rekel temu, ki je stal pred menoj: »Moj Gospod, pri tej prikazni so prišle nadme bolečine in nisem imel več moči.

¹⁷ Kako more pač hlapec mojega Gospoda, kakor jaz, govoriti s tako visokim gospodom, ko že ni več moči v meni in mi zastaja dih?«

¹⁸ Tedaj se me je zopet dotaknila postava, ki je bila videti kakor človek, ter me okrepila.

¹⁹ Potem mi je rekla: »Ne boj se, ljubljenec božji! Mir tebi! Bodi močan, da, bodi močan!« Ko je tako z menoj govoril, sem se čutil okrepljenega in sem rekel: »Govori, moj gospod; kajti okrepil si me!«

²⁰ Potem je vprašal: »Ali veš, zakaj sem prišel k tebi? Moram se vrniti, da se bojujem s knezom-angelom Perzije; ko to končam, glej, pride knez-angel Grčije.

²¹ Toda naznaniti ti hočem, kaj je zapisano v knjigi resnice. Nihče ni z menoj v zvezi zoper one razen vašega kneza-angela Mihaela.