5 Mojzes 32 - Ekumenska izdaja

¹ »Poslušajte, nebesa, hočem govoriti, in zemlja naj čuje besede mojih ust!

² Kot dež naj kaplja moj nauk, kot rosa naj pada moj govor, kot ploha na sveže zelenje in kot naliv na zelišče.

³ Kajti ime Gospodovo bom oznanjal: Dajajte čast našemu Bogu!

⁴ Skala je, brez graje je njegovo delo in vsa njegova pota so pravica; Bog je zvest in brez krivice, pravičen in poštèn je.

⁵ Grdo so grešili zoper njega njegovi ne-otroci, izprijen in popačen rod.

⁶ Ali tako povračate Gospodu, bedasto in nespametno ljudstvo? Ni li tvoj Oče, ki te je ustvaril, ki te je naredil in te utrdil?

⁷ Spomni se dni starodavnih, premisli leta od roda do roda! Vprašaj svojega očeta, da ti oznani, svoje starce, da ti povejo!

⁸ Ko je Najvišji narodom dal posesti, ko je ločil človeške otroke, je določil ljudstvom meje po številu Izraelovih sinov.

⁹ Kajti Gospodov delež je njegovo ljudstvo, Jakob njemu odmerjena dédiščina.

¹⁰ Našel ga je v deželi puščave, v pustinji, kjer tuli samota; obdal ga je in nanj pazil, varoval kot punčico svojega očesa.

¹¹ Kakor orel čuva nad svojim gnezdom, kroži nad svojimi mladiči, je razprostiral svoje peruti, ga sprejemal, ga nosil na svojih krilih.

¹² Edini Gospod ga je vodil in ni bilo tujega boga z njim.

¹³ Dvignil ga je na višine dežele, da je užival poljske sadove; dal mu je srkati med iz skale in olje iz trdega kremena,

¹⁴ smetano govedi in drobnice mleko, kakor tudi tolščo jagnjet in ovnov, basanskih volov in kozlov, s pšenico najboljšega jedra; in pil si kri grozdja, vino iskreče.

¹⁵ Pa Ješurun se je zredil in je brcal – postal si debel, tolst in gladek – in je zavrgel Boga, ki ga je ustvaril, in zaničeval Skalo svojega rešenja.

¹⁶ Dražili so ga s tujimi bogovi, z gnusobami so ga jezili;

¹⁷ darovali so besom, ne-bogu, bogovom, ki jih niso poznali, novim, pred kratkim nastalim, ki jih niso častili vaši očetje.

¹⁸ Zapustil si Skalo, ki ti je dala življenje, in si pozabil Boga, ki te je ustvaril.

¹⁹ Gospod je to videl in jih zavrgel, nevoljen nad svojimi sinovi in hčerami,

²⁰ in rekel: ‚Skril bom pred njimi svoje obličje in gledal, kaj bo njih konec; kajti popačen rod so, sinovi, ki v njih ni zvestobe.

²¹ Razdražili so me z ne-bogom, me vznevoljili s svojimi maliki; zato jih bom podražil z ne-ljudstvom, z nespametnim narodom jih bom razjezil.

²² Kajti razvnel se je ogenj v mojem srdu, dol do najspodnjega podzemlja, žre zemljo in njene pridelke, požiga temelje gorovja.

²³ Nakopičil bom nadnje nesreče, postreljal nanje svoje puščice.

²⁴ Od lakote bodo medleli, požrla jih bo vročica in huda kuga, zobe zverin bom poslal mednje s strupom plazilcev po prahu.

²⁵ Zunaj jih bo ugrabil meč, po hišah pa groza, mladeniča kakor devico, dojenčka kot sivolasca.

²⁶ Rekel sem: Pokončal jih bom, njih spomin bom izmed ljudi iztrebil,

²⁷ če bi se ne bal sovražnikove žalitve, da ne bi njih zatiralci napak umeli, da ne bi rekli: Naša roka je bila močna in ni Gospod vsega tega storil!‘

²⁸ Kajti to so ljudstva brez razsodka in v njih ni razuma.

²⁹ Ko bi bili modri, bi to razumeli in mislili na svoj konec.

³⁰ Kako bi jih eden mogel poditi tisoč in dva jih pognati v beg deset tisoč, da jih ni prodala njih Skala in da jih Gospod ni zapustil?

³¹ Ni namreč njih ‚skala‘ kakor naša Skala in naši sovražniki so temu priče.

³² Kajti njih trta je od sodomske trte in iz gomorskih nasadov; njih grozdje je strupeno grozdje, njih jagode so polne grenkobe,

³³ strup zmajev je njihovo vino in grozen strup gadov.

³⁴ ‚Ni li shranjeno to pri meni, zapečateno v mojih zakladnicah?

³⁵ Moje je maščevanje in povračilo ob času, ko jim noga omahne; ker blizu je dan njih pogube in naglo pride njihova usoda.‘

³⁶ Kajti Gospod bo prisodil svojemu ljudstvu pravico in se usmilil svojih hlapcev, ko uvidi, da je moč usahnila, in ni več sužnja ne svobodnjaka.

³⁷ Tedaj poreče: ‚Kje so njih bogovi, ‚skala‘, h kateri so se zatekli,

³⁸ ki so uživali tolščo njihovih žrtev, pili vino pitnih daritev? Naj vstanejo, da vam dajo pomoči, naj bodo nad vami zavetje!

³⁹ Poglejte zdaj, da sem jaz, dà, jaz, in ni Boga poleg mene; jaz jemljem življenje in ga dajem, zadajem rane in jih ozdravljam, in nihče ne more iz moje roke oteti.

⁴⁰ Dà, proti nebu bom dvignil svojo roko in rekel: Kakor resnično živim na veke:

⁴¹ ko nabrusim svoj meč, da se bo bliskal, in seže moja roka po sodbi, tedaj se zmaščujem nad svojimi zatiralci in povrnem tem, ki me sovražijo.

⁴² S krvjo upijanim svoje puščice, in moj meč bo jedel meso: kri ranjenih in ujetih, glave sovražnih vojskovodij.‘

⁴³ Slavite, narodi, njegovo ljudstvo! Kajti on maščuje kri svojih hlapcev in z maščevanjem povrne svojim zatiralcem in spravo izvrši za svojo deželo, svoje ljudstvo.«

⁴⁴ Mojzes je torej prišel ter ljudstvu glasno povedal vse besede te pesmi, on in Nunov sin Jozue.

⁴⁵ Ko je Mojzes do konca izgovoril vse te besede vsemu Izraelu,

⁴⁶ jim je rekel: »Vtisnite si v srce vse besede, ki vam jih danes zabičujem, in zapovejte svojim otrokom, naj natančno spolnjujejo vse besede te postave.

⁴⁷ Kajti to ni prazna beseda za vas, temveč to je vaše življenje in po tej besedi boste dolgo prebivali v deželi, v katero greste čez Jordan, da jo sprejmete v last!«

Mojzesov pogled v obljubljeno deželo

⁴⁸ Isti dan je Gospod govoril Mojzesu:

⁴⁹ »Pojdi na to Abarimsko pogorje, na goro Nebo, ki je v moabski deželi nasproti Jerihi, in poglej kanaansko deželo, ki jo dajem v last Izraelovim sinovom!

⁵⁰ Potem umri na gori, ki pojdeš nanjo, in se pridruži svojemu ljudstvu, kakor je umrl tvoj brat Aron na gori Hor in bil pridružen svojemu ljudstvu;

⁵¹ zato ker sta se pregrešila zoper mene med Izraelovimi sinovi pri Vodi Meribi v Kadesu v Sinski puščavi, ker me nista kot svetega izpričala pred Izraelovimi sinovi!

⁵² Kajti videl boš pred seboj deželo, ki jo dajem Izraelovim sinovom, vanjo pa ne pojdeš.«