4 Mojzes 14 - Ekumenska izdaja

Upor in kazen

¹ Tedaj je vsa občina zagnala krik in vik, in ljudstvo je jokalo tisto noč.

² Vsi Izraelovi sinovi so godrnjali zoper Mojzesa in Arona in vsa občina jima je govorila: »O da bi bili umrli v egiptovski deželi ali da bi umrli v tej puščavi!

³ Zakaj nas vodi Gospod v to deželo, da pademo pod mečem? Naše žene in naši otroci bodo v plen. Ali ni bolje za nas, da se vrnemo v Egipt?«

⁴ In govorili so drug drugemu: »Postavimo si poglavarja in vrnimo se v Egipt!«

⁵ Mojzes in Aron sta tedaj padla na svoje obličje pred vso zbrano občino Izraelovih sinov.

⁶ Nunov sin Jozue pa in Jefonov sin Kaleb, ki sta bila tudi med ogledniki dežele, sta pretrgala svoja oblačila

⁷ in rekla vsej občini Izraelovih sinov: »Dežela, ki smo jo prehodili, da bi jo ogledali, je zelo lepa dežela.

⁸ Če nam je Gospod naklonjen, nas bo pripeljal v to deželo in nam jo dal, deželo, v kateri teče mleko in med.

⁹ Le ne upirajte se Gospodu in ne bojte se ljudstva te dežele! Kajti kakor kruh jih bomo pojedli. Brez obrambe so ostali. Z nami pa je Gospod. Nikar se jih ne bojte!«

¹⁰ Tedaj ju je vsa občina mislila posuti s kamenjem. Toda veličastvo Gospodovo se je prikazalo nad shodnim šotorom vsem Izraelovim sinovom.

¹¹ Gospod pa je rekel Mojzesu: »Doklej me bo zaničevalo to ljudstvo? Doklej mi ne bodo verjeli kljub vsem znamenjem, ki sem jih storil med njimi?

¹² Udarim jih s kugo in jih iztrebim, iz tebe pa naredim narod, večji in mogočnejši, kakor je ta.«

¹³ Mojzes je rekel Gospodu: »Če Egipčani to slišijo, saj si s svojo močjo odpeljal to ljudstvo iz njihove srede,

¹⁴ bodo povedali prebivalcem te dežele. Slišali so, da si ti, Gospod, sredi tega ljudstva, da se ti, Gospod, razodevaš iz oči v oči, da tvoj oblak stoji nad njimi in da ti hodiš pred njimi podnevi v oblačnem stebru in ponoči v ognjenem stebru.

¹⁵ Ako torej to ljudstvo pokončaš kakor enega moža, bodo narodi, ki so slišali glas o tebi, rekli:

¹⁶ ‚Ker Gospod ni mogel pripeljati tega ljudstva v deželo, ki jim jo je s prisego obljubil, jih je pomoril v puščavi.‘

¹⁷ Naj se torej tvoja moč, Gospod, zdaj poveliča, kakor si govoril:

¹⁸ ‚Gospod je prizanesljiv in velik v milosti, odpušča krivdo in hudobijo; vendar pa nikakor ne pušča brez kazni, ampak pokori krivdo očetov na sinovih do tretjega in četrtega roda.‘

¹⁹ Odpusti, prosim, krivdo tega ljudstva po svojem velikem usmiljenju, kakor si prizanašal temu ljudstvu od Egipta do semkaj!«

²⁰ Gospod je rekel: »Odpuščam po tvoji besedi.

²¹ Toda kakor resnično živim in bo z Gospodovim veličastvom napolnjena vsa zemlja:

²² Vsi ti možje, ki so videli moje veličastvo in moja znamenja, ki sem jih storil v Egiptu in v puščavi, pa so me vendar že desetkrat skušali in niso poslušali mojega glasu,

²³ nikakor ne bodo videli dežele, ki sem jo s prisego obljubil njihovim očetom. Nihče od vseh teh, ki so me zaničevali, je ne bo videl.

²⁴ Svojega služabnika Kaleba pa bom, ker je bil drugega duha in mi bil popolnoma zvest, pripeljal v deželo, ki jo je že obhodil, in njegov zarod jo bo dobil v delež.

²⁵ Amalečana in Kanaanca pustite bivati v dolini! Jutri se obrnite in odrinite v puščavo po potu proti Rdečemu morju!«

²⁶ Gospod je govoril Mojzesu in Aronu:

²⁷ »Kako dolgo naj še traja, da bo ta hudobna občina godrnjala zoper mene? Slišal sem godrnjanje Izraelovih sinov, s katerim so godrnjali zoper mene.

²⁸ Povej jim: ‚Kakor resnično živim,‘ pravi Gospod, ‚kakor ste glasno govorili pred menoj, resnično, tako vam bom storil!

²⁹ V tej deželi bodo popadala vaša trupla, vsi, kar vas je bilo preštetih po vsem vašem številu od dvajsetih let in više, ki ste godrnjali zoper mene.

³⁰ Nikakor ne pridete vi v deželo, za katero sem svojo roko povzdignil k prisegi, da vam bom dal prebivati v njej, razen Jefonovega sina Kaleba in Nunovega sina Jozueta.

³¹ Vaše otroke, o katerih ste dejali, da bodo v plen, pa popeljem tja in spoznali bodo deželo, ki je vi niste marali.

³² Vaša trupla pa bodo popadala v tej puščavi.

³³ Vaši sinovi bodo pastirjevali po puščavi štirideset let in se pokorili za vašo nezvestobo, dokler ne razpadejo vaša trupla v puščavi.

³⁴ Kakor je bilo število dni, v katerih ste ogledovali deželo, štirideset dni, se boste pokorili za svoje krivde štirideset let, za vsak dan eno leto, tako da spoznate, kaj to pomeni, če se od vas umaknem.

³⁵ Jaz, Gospod, sem govoril! Resnično, to bom storil vsej tej hudobni občini, ki se je zbrala zoper mene: v tej puščavi bodo shirali in tu pomrli.‘«

³⁶ Možje pa, ki jih je Mojzes poslal ogledovat deželo in ki so po vrnitvi zapeljali vso občino, da je godrnjala zoper njega, s tem, da so razvpili deželo,

³⁷ ti možje, ki so grdo razvpili deželo, so umrli udarjeni pred Gospodom.

³⁸ Nunov sin Jozue pa in Jefonov sin Kaleb sta ostala pri življenju izmed onih mož, ki so šli ogledovat deželo.

³⁹ Mojzes je povedal te besede vsem Izraelovim sinovom in ljudstvo se je silno užalostilo.

⁴⁰ Drugo jutro so zgodaj vstali ter šli na vrh pogorja in rekli: »Glej, tu smo, hočemo iti v kraj, o katerem je Gospod govoril; saj smo se res pregrešili.«

⁴¹ Mojzes pa je rekel: »Zakaj le hočete prestopiti Gospodovo zapoved? Ne bo vam uspelo.

⁴² Ne hodite! Kajti Gospoda ni v vaši sredi; sicer vas vaši sovražniki pobijejo.

⁴³ Kajti Amalečan in Kanaanec sta ondi pred vami in padli boste pod mečem; ker ste se odvrnili proč od Gospoda, zato Gospod ne bo z vami.«

⁴⁴ Pa so vendar v svoji prevzetnosti šli na vrh pogorja. Toda skrinja Gospodove zaveze in Mojzes se nista ganila iz taborišča.

⁴⁵ Tedaj sta prišla Amalečan in Kanaanec, ki sta prebivala na onem pogorju, ter jih pobila in razkropila tja do Horme.