2 Samuel 13 - Ekumenska izdaja

Amnonova hudobija

¹ Potem se je zgodilo tole. Davidov sin Absalom je imel lepo sestro, imenovala se je Tamara. Davidov sin Amnon jo je vzljubil.

² Amnonu je bilo tako hudo, da je obolel zaradi svoje sestre Tamare. Kajti bila je devica in Amnonu se je zdelo nemogoče, da bi z njo kaj opravil.

³ Amnon pa je imel prijatelja z imenom Jonadab, sina Davidovega brata Samaa. Jonadab je bil zelo prebrisan mož.

⁴ Vprašal ga je: »Zakaj, kraljevi sin, od jutra do jutra tako medliš? Ali bi mi ne povedal?« Amnon mu je odvrnil: »Ljubim Tamaro, sestro svojega brata Absaloma.«

⁵ Jonadab mu je rekel: »Lezi v posteljo in delaj se bolnega! In ko pride tvoj oče, da te pogleda, mu reci: ‚Naj pride, prosim, moja sestra Tamara, da mi dá jesti. Ko bi pripravila jed pred mojimi očmi, da bi videl, bi rad jedel iz njene roke.‘«

⁶ Amnon je legel in se delal bolnega. Kralj ga je prišel obiskat. Amnon je kralju rekel: »Naj pride, prosim, moja sestra Tamara in speče nekaj kolačev pred mojimi očmi, da bi jedel iz njene roke.«

⁷ David je poslal domov po Tamaro z naročilom: »Pojdi v hišo svojega brata Amnona in mu pripravi jed!«

⁸ Tamara je šla v hišo svojega brata Amnona, ki je ležal. Vzela je testo, ga zgnetla in pripravila pred njegovimi očmi kolače in jih spekla.

⁹ Potem je vzela ponev in jih izsula pred njim. Pa ni hotel jesti. Velel je namreč Amnon: »Izženite vse izpred mene!« Ko so vsi odšli izpred njega,

¹⁰ je rekel Amnon Tamari: »Prinesi jed v izbo, da bom jedel iz tvoje roke!« Tamara je vzela kolače, ki jih je pripravila, in jih prinesla svojemu bratu Amnonu v izbo.

¹¹ Ko pa mu je ponudila, da bi jedel, jo je zagrabil in ji rekel: »Pridi, moja sestra, pojdi k meni!«

¹² Odgovorila mu je: »Nikar, moj brat, nikar me ne ponižuj! Kajti tako se ne dela v Izraelu. Ne smeš storiti te hudobije.

¹³ Kam naj nesem svojo sramoto? In ti bi bil kot eden izmed hudobnežev v Izraelu. Pa govôri vendar s kraljem! Saj ti me ne bo odrekel.«

¹⁴ A ni hotel poslušati njenega glasu, ampak ji je delal silo in ponižal ter bil pri njej.

¹⁵ Potem pa jo je Amnon zasovražil s silno velikim sovraštvom. Da, večje je bilo sovraštvo, s katerim jo je sovražil, nego ljubezen, s katero jo je bil ljubil. Zato ji je Amnon velel: »Vstani, pojdi!«

¹⁶ Odvrnila mu je: »Nikar! Kajti ta krivica, da bi me izgnal, bi bila še večja ko ona druga, ki si mi jo storil!« Pa je ni hotel poslušati.

¹⁷ Poklical je svojega služabnika, ki mu je stregel, ter rekel: »Spravite tole izpred mene na cesto in zakleni duri za njo!«

¹⁸ Nosila pa je dolgo pisano oblačilo; kajti tako so se od nekdaj oblačile kraljeve hčere, ki so bile device. Njegov strežnik jo je torej izgnal na cesto in zaklenil duri za njo.

¹⁹ Tamara pa je potresla pepel na svojo glavo, pretrgala dolgo pisano oblačilo, ki ga je nosila, dela roko na glavo, odšla in grede vpila.

Absalom ubije Amnona

²⁰ Njen brat Absalom ji je rekel: »Je mar tvoj brat Amnon bil pri tebi? Potem zdaj, moja sestra, molči! Tvoj brat je. Ne jemlji si te reči k srcu!« Tako je ostala Tamara zapuščena v hiši svojega brata Absaloma.

²¹ Ko je kralj David vse te reči slišal, se je zelo razsrdil.

²² Absalom pa ni govoril z Amnonom ne hudega ne dobrega; kajti Absalom je sovražil Amnona, ker je njegovo sestro Tamaro ponižal.

²³ Ko so po dveh letih strigli Absalomu ovce v Baalhasoru pri Efraimu, je povabil Absalom vse kraljeve sinove.

²⁴ Tudi h kralju je prišel Absalom in rekel: »Glej, tvojemu služabniku strižejo ovce. Prosim, naj gredo s tvojim služabnikom kralj in njegovi ljudje!«

²⁵ Kralj je Absalomu odgovoril: »Nikar, moj sin! Naj ne hodimo vsi, da ti ne bomo nadležni.« In dasi ga je silil, vendar ni hotel iti, ampak ga je odpustil.

²⁶ Nato je rekel Absalom: »Če ne, naj gre z nami, prosim, vsaj moj brat Amnon.« Kralj ga je vprašal: »Čemu naj gre s teboj?«

²⁷ Ker pa ga je Absalom silil, je poslal z njim Amnona in vse kraljeve sinove.

²⁸ Potem je Absalom svojim hlapcem naročil: »Glejte! Ko bo Amnon od vina dobre volje in vam porečem, tedaj udarite Amnona in ga umorite! Nikar se ne bojte! Ali vam nisem jaz zapovedal? Osrčite se in bodite hrabri možje!«

²⁹ Absalomovi hlapci so storili z Amnonom, kakor je bil Absalom zapovedal. Vsi kraljevi sinovi pa so se vzdignili, sedli vsak na svojega mezga ter pobegnili.

³⁰ Ko so bili še na potu, je prišel do Davida glas: »Absalom je pobil vse kraljeve sinove, niti eden izmed njih ni preostal.«

³¹ Kralj je vstal, pretrgal svoje oblačilo ter legel na tla. Tudi vsi njegovi služabniki so stali s pretrganimi oblačili.

³² Tedaj je spregovoril Jonadab, sin Davidovega brata Samaa, in rekel: »Moj gospod naj ne pravi, da so vse mlade kraljeve sinove umorili. Kajti samo Amnon je mrtev; saj je bila zlovešča poteza na Absalomovih ustih od dne, ko je oni ponižal njegovo sestro Tamaro.

³³ Naj si torej moj gospod in kralj tega ne jemlje k srcu, češ da so vsi kraljevi sinovi mrtvi. Kajti samo Amnon je mrtev.«

³⁴ Absalom pa je pobegnil. In mladenič, ki je bil na straži, je povzdignil oči ter pogledal in glej, mnogo ljudstva je prihajalo po potu v Horonaim s pobočja.

³⁵ Jonadab je rekel kralju: »Glej, kraljevi sinovi prihajajo! Kakor je rekel tvoj hlapec, tako se je zgodilo.«

³⁶ Ko je izgovoril, glej, so prišli kraljevi sinovi in začeli glasno jokati. Tudi kralj in vsi njegovi služabniki so zelo bridko jokali.

³⁷ Absalom je bežal in šel k Tolmaju, Amiudovemu sinu, kralju v Gesuru. Kralj David pa je ves čas žaloval po svojem sinu.

³⁸ Ko je Absalom zbežal in prišel v Gesur, je ostal tam tri leta.

³⁹ In kralj David je nehal preganjati Absaloma; kajti potolažil se je zaradi Amnonove smrti.