2 Mojzes 9 - Ekumenska izdaja

Kuga

¹ Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Pojdi k faraonu in mu reci: Tako govori Jahve, Bog Hebrejcev: ‚Odpusti moje ljudstvo, da mi bo služilo!

² Če se boš pa branil ga odpustiti in ga boš še zadrževal,

³ glej, bo prišla Jahvejeva roka nad tvojo živino na polju, nad konje, osle, kamele, goved in drobnico: silno huda kuga.

⁴ Jahve pa bo naredil razloček med izraelsko in egipčansko živino; od vsega, kar je Izraelovih sinov, ne bo nič poginilo.‘«

⁵ In Jahve je določil rok, ko je rekel: »Jutri bo Jahve to izvršil v deželi.«

⁶ In drugi dan je Gospod to izvršil: vsa egipčanska živina je poginila, od izraelske živine pa ni poginila niti ena glava.

⁷ Faraon je poslal gledat, in glej, ni poginila od živine Izraelove niti ena glava. Faraonovo srce pa se je zakrknilo in ljudstva ni odpustil.

Tvori

⁸ Tedaj je Gospod rekel Mojzesu in Aronu: »Vzemita si polna prgišča sáj iz peči in Mojzes naj jih pred faraonom strese proti nebu.

⁹ In postale bodo droben prah po vsej egiptovski deželi ter povzročile na ljudeh in na živini po vsej egiptovski deželi tvore s spuščajočimi se mehurji.«

¹⁰ Vzela sta torej sáj iz peči, se postavila pred faraona in Mojzes jih je stresel proti nebu. Nastali so tvori s spuščajočimi se mehurji na ljudeh in na živini.

¹¹ Čarovniki pa niso mogli stopiti pred Mojzesa zaradi tvorov; kajti tvori so bili na čarovnikih kakor na vseh Egipčanih.

¹² Gospod pa je zakrknil faraonovo srce in ju ni poslušal, kakor je Gospod Mojzesu napovedal.

Toča

¹³ Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Jutri navsezgodaj vstani in stopi pred faraona ter mu reci: Tako govori Jahve, Bog Hebrejcev: ‚Odpusti moje ljudstvo, da mi bo služilo!

¹⁴ Kajti to pot pošljem vse svoje nadloge nadte, nad tvoje služabnike in nad ljudstvo, da spoznaš, da ga na vsej zemlji ni, kakor sem jaz.

¹⁵ Kajti že zdaj bi lahko stegnil roko in udaril tebe in tvoje ljudstvo s kugo, da bi bil iztrebljen z zemlje.

¹⁶ Toda zato sem te ohranil pri življenju, da ti pokažem svojo moč in da se proslavi moje ime po vsej zemlji.

¹⁷ Še se ustavljaš zoper moje ljudstvo, da jih ne odpustiš.

¹⁸ Glej, jutri osorej bom dežil silno hudo točo, kakršne ni bilo v Egiptu od dneva, ko je bil ustanovljen, pa do zdaj.

¹⁹ Zdaj torej daj spraviti na varno svojo živino in vse, kar imaš na polju! Na vse ljudi in živali, ki jih zaloti na polju in se ne umaknejo v hišo, bo padala toča, da poginejo.‘«

²⁰ Kdor koli izmed faraonovih služabnikov se je bal besede Gospodove, je spravil hlapce in živino v hiše na varno.

²¹ Kdor pa se za Gospodovo besedo ni zmenil, je pustil hlapce in živino na polju.

²² Nato je Gospod rekel Mojzesu: »Stegni roko proti nebu, da pade toča po vsej egiptovski deželi na ljudi in na živali in na vsa poljska zelišča v egiptovski deželi!«

²³ Mojzes je stegnil palico proti nebu; in Gospod je dal grom in točo. Blisk je švigal na zemljo in Gospod je dežil točo na egiptovsko deželo.

²⁴ Padala je toča in bliski so švigali med točo, silno hudo, kakršne ni bilo po vsej egiptovski deželi, odkar so v njej ljudje.

²⁵ Toča je pobila po vsej egiptovski deželi vse, kar je bilo na polju, od človeka do živine. Tudi vse poljsko zelišče je pobila toča in polomila vse drevje na polju.

²⁶ Samo v gesenski deželi, kjer so bili Izraelovi sinovi, ni bilo toče.

²⁷ Potem je dal faraon poklicati Mojzesa in Arona in jima je rekel: »Pregrešil sem se to pot. Jahve je pravičen, jaz pa in moje ljudstvo smo v krivdi.

²⁸ Prosita Jahveja! Več kot dovolj je groma božjega in toče; odpustim vas, ni vam treba več ostati.«

²⁹ Mojzes mu je odgovoril: »Ko pridem iz mesta, razprostrem svoje roke proti Jahveju. Grmenje bo prenehalo in toče ne bo več, da spoznaš, da je zemlja Jahvejeva.

³⁰ Toda vem, da se ti in tvoji služabniki še ne bojite Jahveja-Boga.«

³¹ Lan in ječmen sta bila pobita; kajti ječmen je bil v klasju in lan v cvetju.

³² Pšenica in pira pa nista bili pobiti, ker sta pozni.

³³ Mojzes je odšel izpred faraona iz mesta ter razprostrl roke proti Gospodu. Tedaj je prenehalo grmenje in toča, in dež ni več lil na zemljo.

³⁴ Ko pa je faraon videl, da je prenehal dež, toča in grmenje, je grešil dalje in zakrknil svoje srce, on in njegovi služabniki.

³⁵ Faraonovo srce je otrpnilo in ni odpustil Izraelovih sinov, kakor je Gospod Mojzesu napovedal.