2 Mojzes 33 - Ekumenska izdaja

Žalovanje Izraelcev

¹ Gospod je govoril Mojzesu: »Pojdi, potuj od tod, ti in ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele v deželo, ki sem jo s prisego obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu, ko sem rekel: ‚Tvojemu zarodu jo bom dal;‘

² in poslal bom pred teboj angela in pregnal bom Kanaance, Amorejce, Hetejce, Ferezejce, Hevejce in Jebusejce;

³ pojdi v deželo, v kateri teče mleko in med. Jaz namreč ne pojdem v tvoji sredi, ker si trdovratno ljudstvo, da te ne pokončam na potu.«

⁴ Ko je ljudstvo slišalo to hudo besedo, so žalovali in nihče si ni nadél svojega lišpa.

⁵ Gospod je namreč rekel Mojzesu: »Reci Izraelovim sinovom: ‚Vi ste trdovratno ljudstvo! Ako bi šel le en trenutek v tvoji sredi, bi te pokončal. Zdaj deni s sebe svoj lišp! Potem bom videl, kaj naj ti storim.‘«

⁶ In Izraelovi sinovi so vzeli s sebe svoj lišp od gore Horeba dalje.

Shodni šotor

⁷ Mojzes je vzel šotor in ga razpel zanj zunaj tabora, nekoliko proč od tabora, in ga imenoval shodni šotor. Kdor koli je iskal Gospoda, je šel ven k shodnemu šotoru, ki je bil zunaj tabora.

⁸ Kadar koli je šel Mojzes ven k šotoru, je vstalo vse ljudstvo. Vsak je stal pri vhodu svojega šotora ter gledal za Mojzesom, dokler ni prišel k šotoru.

⁹ Ko je pa Mojzes prišel k šotoru, se je spustil dol oblačni steber ter stal pri vhodu v šotor; tedaj je govoril z Mojzesom.

¹⁰ Ko je vse ljudstvo videlo, da je oblačni steber stal pri vhodu v šotor, je vse ljudstvo vstajalo ter se poklanjalo, vsak pri vhodu svojega šotora.

¹¹ Govoril pa je Gospod z Mojzesom od obličja do obličja, kakor govori človek s svojim prijateljem. Potem se je vrnil v tabor, a njegov služabnik, Nunov sin Jozue, ki je bil še mladenič, se ni umaknil iz šotora.

Mojzesova molitev

¹² Mojzes je rekel Gospodu: »Glej, velevaš mi: ‚Vodi to ljudstvo!‘ Nisi mi pa razodel, koga pošlješ z menoj, čeprav si rekel: ‚Poznam te po imenu in našel si tudi milost v mojih očeh.‘

¹³ Če sem torej res našel milost v tvojih očeh, mi pokaži, prosim, svoja pota, da te spoznam ter tako najdem milost v tvojih očeh! Glej vendar, da je ta narod tvoje ljudstvo!«

¹⁴ Odgovoril je: »Jaz naj osebno hodim z vami in ti odvzamem skrb?«

¹⁵ Pa mu je rekel: »Ako osebno ne pojdeš, nas nikar od tod ne vodi!

¹⁶ Po čem le naj se spozna, da sem našel milost v tvojih očeh jaz in tvoje ljudstvo? Ali ne po tem, da hodiš z nami in smo tako jaz in tvoje ljudstvo odlikovani pred vsemi ljudstvi, ki so na zemlji?«

¹⁷ Gospod je odgovoril Mojzesu: »Tudi to, česar si me prosil, bom storil; kajti našel si milost v mojih očeh in poznam te po imenu.«

¹⁸ Potem je rekel: »Daj mi, prosim, videti svoje veličastvo!«

¹⁹ Odgovoril je: »Storil bom, da pojde mimo pred teboj vsa moja lepota in klical bom pred teboj ime Jahve. Milostljiv bom, komur hočem biti milostljiv, in usmilil se bom, kogar se hočem usmiliti.«

²⁰ Nato je dejal: »Mojega obličja ne moreš videti; kajti noben človek me ne more videti in ostati živ.«

²¹ Potem je Gospod rekel: »Glej, tu je mesto pri meni; postavi se na skalo!

²² Ko pojde moje veličastvo mimo, te postavim v votlino skale in razprostrem svojo roko nadte, dokler ne odidem mimo.

²³ Ko potem odmaknem svojo roko, me boš videl v hrbet, moje obličje pa se ne more videti.«