2 Mojzes 16 - Ekumenska izdaja

Mana in prepelice

¹ Odrinili so iz Elima in vsa občina Izraelovih sinov je prišla v puščavo Sin, ki je med Elimom in Sinajem, petnajsti dan drugega meseca po odhodu iz egiptovske dežele.

² Vsa občina Izraelovih sinov je godrnjala v puščavi zoper Mojzesa in Arona.

³ Izraelovi sinovi so jima rekli: »O da bi bili umrli po Gospodovi roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega! Saj sta nas odvedla v tole puščavo, da pomorita vso to množico z lakoto.«

⁴ Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Glej, dežil vam bom kruh z neba; ljudstvo naj hodi dan na dan nabirat, kolikor ga za tisti dan potrebuje, da ga preskusim, ali se bo ravnalo po moji postavi ali ne.

⁵ Ko pa bodo šesti dan pripravili, kar so prinesli, bo dvakrat toliko, kakor so dnevno nabrali.«

⁶ Mojzes in Aron sta rekla vsem Izraelovim sinovom: »Zvečer boste spoznali, da vas je Gospod izpeljal iz egiptovske dežele.

⁷ Zjutraj pa boste videli veličastvo Gospodovo. Kajti slišal je vaše godrnjanje zoper Gospoda; a kaj sva midva, da godrnjate zoper naju?«

⁸ In Mojzes je dejal: »Po tem, da vam bo Gospod dal zvečer jesti mesa in zjutraj kruha do sitega, boste spoznali, da je Gospod slišal vaše godrnjanje, s katerim ste godrnjali zoper njega. A kaj sva midva? Ni zoper naju vaše godrnjanje, ampak zoper Gospoda.«

⁹ Mojzes je rekel Aronu: »Povej vsej občini Izraelovih sinov: ‚Pristopite pred Gospoda, kajti slišal je vaše godrnjanje!‘«

¹⁰ Ko je Aron govoril vsej občini Izraelovih sinov, so se obrnili proti puščavi, in glej, veličastvo Gospodovo se je prikazalo v oblaku.

¹¹ Tedaj je Gospod govoril Mojzesu:

¹² »Slišal sem godrnjanje Izraelovih sinov; povej jim torej: ‚Proti večeru boste jedli meso in zjutraj se boste nasitili s kruhom in spoznali boste, da sem jaz Gospod, vaš Bog.‘«

¹³ Zvečer so priletele prepelice in pokrile šotorišče, zjutraj pa je padla rosa okoli šotorišča.

¹⁴ Ko pa je rosa izhlapela, glej, je bilo na površini puščave nekaj drobnega, zrnatega, drobno kakor slana po tleh.

¹⁵ Ko so Izraelovi sinovi to videli, so rekli drug drugemu: »Kaj je to?« Niso namreč vedeli, kaj je bilo. Mojzes pa jim je rekel: »To je kruh, ki vam ga Gospod daje jesti.

¹⁶ To je naročilo, ki ga je dal Gospod: Vsak naj nabere tega, kolikor potrebuje za svojo hrano; en gomor za vsakega, po številu vaših oseb. Vsak naj vzame tega za tiste, ki so v njegovem šotoru.«

¹⁷ Izraelovi sinovi so storili tako in so nabrali eden več, drugi manj.

¹⁸ In so merili na gomor; kdor je več nabral, ni imel preveč, in kdor je manj nabral, ni imel premalo: vsak je nabral, kolikor je potreboval za svojo hrano.

¹⁹ Mojzes jim je nadalje zapovedal: »Nihče naj od tega ne pušča za jutri.«

²⁰ Pa niso poslušali Mojzesa; nekateri so od tega nekaj pustili za jutri; pa je postalo črvivo in se je usmradilo; zato se je Mojzes razsrdil nad njimi.

²¹ Tako so to nabirali jutro za jutrom, vsak, kolikor je potreboval za svojo hrano; ko pa je sonce pripekalo, se je tajalo.

²² Šesti dan so nabrali dvakrat toliko hrane, dva gomora za eno osebo; tedaj so prišli vsi knezi občine in so povedali Mojzesu.

²³ Rekel jim je: »To je, kar je zapovedal Gospod: Jutri je praznik počitka, sobota, posvečena Gospodu; specite, kar je treba speči, in skuhajte, kar je treba skuhati; vse pa, kar preostane, si denite na stran, da se prihrani do jutri!«

²⁴ In deli so to na stran za jutri, kakor je Mojzes zapovedal, pa se ni usmradilo in črvov ni bilo v njem.

²⁵ Tedaj je Mojzes rekel: »To jejte danes, kajti danes je sobota Gospodova; danes ne najdete tega na polju.

²⁶ Šest dni to nabirajte, sedmi dan pa je sobota, ta dan ne bo nič.«

²⁷ Sedmi dan so šli nekateri izmed ljudstva nabirat, pa niso nič našli.

²⁸ Nato je Gospod rekel Mojzesu: »Doklej se boste branili spolnjevati moje zapovedi in moje odredbe?

²⁹ Vidite, da vam je Gospod dal soboto! Zato vam daje šesti dan kruha za dva dni. Vsak naj ostane doma, nihče naj sedmi dan ne hodi iz svojega kraja!«

³⁰ In ljudstvo je praznovalo sedmi dan soboto.

³¹ Izraelova hiša mu je dala ime »mana«; bil je kakor koriandrovo seme bel in imel je okus kakor meden kolač.

³² Mojzes pa je rekel: »To je naročilo, ki ga je dal Gospod: Napolnite s tem gomor, da se shrani za vaše potomce, da bodo videli kruh, s katerim sem vas hranil v puščavi, ko sem vas izpeljal iz egiptovske dežele!«

³³ In Mojzes je rekel Aronu: »Vzemi posodo in deni vanjo poln gomor mane ter jo postavi pred Gospoda, da se shrani za vaše potomce!«

³⁴ Kakor je Gospod zapovedal Mojzesu, jo je Aron postavil pred postavo hranit.

³⁵ Izraelovi sinovi so jedli mano štirideset let, dokler niso prišli v obljudeno deželo; jedli so mano, dokler niso prišli do meje kanaanske dežele.

³⁶ Gomor je deseti del efe.