2 Mojzes 13 - Ekumenska izdaja

Prvorojenci – Bogu posvečeni

¹ Gospod je govoril Mojzesu:

² »Posveti mi vse prvorojeno! Kar koli je prvorojeno pri Izraelcih, pri ljudeh in pri živini, je moje.«

³ Mojzes je rekel ljudstvu: »Spominjajte se tega dneva, ko ste odšli iz Egipta, iz hiše sužnosti; kajti z močno roko vas je izpeljal od tod Gospod; ne jêjte torej nič kvašenega!

⁴ Danes odhajate, v mesecu abibu.

⁵ In ko te pripelje Gospod v deželo Kanaancev, Hetejcev, Amorejcev, Hevejcev in Jebusejcev, o kateri je prisegel tvojim očetom, da ti jo dá, deželo, v kateri teče mleko in med, tedaj opravljaj v tem mesecu ta obred!

⁶ Sedem dni jej opresnike, sedmi dan pa naj bo praznik za Gospoda!

⁷ Opresnike jej sedem dni in po vsej tvoji pokrajini naj se ne vidi pri tebi nič kvašenega in nič kvasu!

⁸ In svojemu sinu na ta dan sporočaj: ‚To je zaradi tega, kar je Gospod storil zame, ko sem šel iz Egipta.‘

⁹ Bodi ti za znamenje na tvoji roki in za spomin med tvojimi očmi, zato da bo postava Gospodova v tvojih ustih! Kajti z močno roko te je izpeljal Gospod iz Egipta.

¹⁰ Spolnjuj to naredbo od leta do leta ob času, ki je zanjo določen!

¹¹ Ko te pripelje Gospod v deželo Kanaancev, kakor je prisegel tebi in tvojim očetom, in ko ti jo dá,

¹² tedaj odloči za Gospoda, kar koli je prvorojeno! Tudi vsak prvenec tvoje živine, če je samec, je Gospodov.

¹³ Vsakega prvenca osla pa odkupi z jagnjetom; če ga ne odkupiš, mu zlomi tilnik! Odkupi pa pri svojih sinovih vsakega prvorojenca človekovega!

¹⁴ In če te nekega dne tvoj sin vpraša: ‚Kaj je to?‘ mu odgovori: ‚Z močno roko nas je izpeljal Gospod iz Egipta, iz hiše sužnosti.

¹⁵ Ko se je branil faraon nas odpustiti, je ubil Gospod vse prvorojence v egiptovski deželi od prvorojenca človekovega do prvenca živine; zato darujem Gospodu vse, kar je prvorojeno, če je samec, in odkupujem vsakega prvorojenca svojih sinov.

¹⁶ In naj ti bo za znamenje na tvoji roki in za spomin med tvojimi očmi, da nas je Gospod z močno roko izpeljal iz Egipta.‘«

5. Odhod proti Rdečemu morju Odhod Izraelcev

¹⁷ Ko je faraon ljudstvo odpustil, jih Bog ni peljal po potu proti deželi Filistejcev, dasi bi bil najbližji. Bog je namreč dejal: »Da bi se morda ljudstvo ne skesalo, ko bi videlo vojsko, in se ne vrnilo v Egipt!«

¹⁸ Zato je Bog obrnil ljudstvo po potu proti puščavi ob Rdečem morju. In v vojnem redu so odšli Izraelovi sinovi iz egiptovske dežele.

¹⁹ Mojzes je vzel Jožefove kosti s seboj; kajti ta je s prisego zavezal Izraelove sinove, govoreč: »Gotovo vas bo Bog obiskal, takrat moje kosti odnesite od tod s seboj!«

²⁰ Odrinili so iz Sokota in se ušotorili v Etamu ob puščavi.

²¹ Gospod pa je hodil pred njimi podnevi v oblačnem stebru, da jih je vodil po potu, in ponoči v ognjenem stebru, da jim je svetil, da so mogli hoditi podnevi in ponoči.

²² Ni se umaknil izpred ljudstva oblačni steber podnevi, ne ognjeni steber ponoči.