2 Kroniška 6 - Ekumenska izdaja

¹ Tedaj je dejal Salomon: »Gospod je rekel, da bo prebival v temoti.

² Sezidal sem ti hišo za stanovanje, mesto za tvoje prebivališče na veke.«

³ Nato se je kralj obrnil in je blagoslovil ves Izraelov zbor, ko je ves Izraelov zbor tam stal.

⁴ Rekel je: »Hvaljen Gospod, Izraelov Bog, ki je zdaj resnično spolnil obljubo, dano s svojimi usti mojemu očetu Davidu, ko je rekel:

⁵ ‚Odkar sem izpeljal svoje ljudstvo iz egiptovske dežele, nisem izvolil iz nobenega Izraelovega rodu mesta, da bi se tam sezidala hiša, ki bi v njej prebivalo moje ime. Tudi nisem nikogar izvolil, da bi bil vojvoda mojemu ljudstvu Izraelu.

⁶ Potem pa sem izvolil Jeruzalem, da bi v njem prebivalo moje ime, in Davida sem izvolil, da bi bil nad mojim ljudstvom Izraelom.‘

⁷ Moj oče David je sicer hotel zidati hišo imenu Gospoda, Izraelovega Boga.

⁸ Toda Gospod je rekel mojemu očetu Davidu: ‚Ker si mislil sezidati hišo mojemu imenu, si prav storil, da si to nameraval.

⁹ Vendar ne boš ti zidal te hiše, marveč tvoj sin, ki se ti bo rodil, ta bo zidal hišo mojemu imenu.‘

¹⁰ Gospod je spolnil svojo obljubo, ki jo je dal: Jaz sem stopil na mesto svojega očeta Davida in sedel na Izraelov prestol, kakor je Gospod obljubil, in sezidal hišo imenu Gospoda, Izraelovega Boga.

¹¹ Ondi sem postavil skrinjo, v kateri je Gospodova zaveza, ki jo je sklenil z Izraelovimi sinovi.«

Salomonova molitev

¹² Nato je Salomon vpričo vsega Izraelovega zbora stopil pred Gospodov oltar in razprostrl roke.

¹³ Salomon je bil namreč naredil iz brona oder, pet komolcev dolg, pet komolcev širok in tri komolce visok, in ga postavil sredi dvora. Nanj je stopil, pokleknil pred vsem Izraelovim zborom, razprostrl roke proti nebu

¹⁴ in molil: »Gospod, Izraelov Bog! Ni ga tebi enakega Boga v nebesih in na zemlji. Zavezo in milost hraniš svojim služabnikom, ki z vsem srcem hodijo pred teboj.

¹⁵ Svojemu služabniku, mojemu očetu Davidu, si spolnil, kar si mu bil obljubil. Kar si s svojimi usti govoril, si v dejanju spolnil, kakor potrjuje današnji dan.

¹⁶ Gospod, Izraelov Bog, spolni zdaj svojemu služabniku, mojemu očetu Davidu, kar si mu obljubil z besedami: ‚Ne bo ti zmanjkalo pred menoj moža, ki bo sedel na Izraelovem prestolu! Samo če bodo tvoji potomci pazili na svojo pot, da bodo hodili po moji postavi, kakor si ti hodil pred menoj.‘

¹⁷ Zdaj torej, Gospod, Izraelov Bog, naj se uresniči tvoja obljuba, ki si jo dal svojemu služabniku Davidu.

¹⁸ Toda, ali v resnici prebiva Bog pri ljudeh na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal!

¹⁹ Vendar se ozri na molitev svojega služabnika in na njegovo prošnjo, Gospod, moj Bog! Poslušaj klic in molitev, ki jo tvoj služabnik pred teboj moli!

²⁰ Naj bodo tvoje oči noč in dan odprte nad to hišo, nad mestom, o katerem si obljubil, da boš ondi nastanil svoje ime. Poslušaj molitev, ki jo bo opravljal na tem mestu tvoj služabnik!

²¹ Poslušaj prošnjo svojega služabnika in svojega ljudstva Izraela, kadar bodo molili na tem mestu! Poslušaj iz mesta, kjer prebivaš, iz nebes, poslušaj in odpuščaj!

²² Če se kdo pregreši zoper svojega bližnjega in se mu naloži prisega, da se z njo očisti, in pride za prisego pred tvoj oltar v tej hiši,

²³ poslušaj ti iz nebes, nastopi in sodi svoje služabnike! Krivičnega obsodi ter obrni njegovo delo na njegovo glavo! Pravičnega pa opraviči ter mu povrni po njegovi pravičnosti!

²⁴ Če bo tvoje ljudstvo Izrael pred sovražnikom premagano, ker se bodo pregrešili zoper tebe, pa se bodo spreobrnili in slavili tvoje ime ter v tej hiši k tebi molili in prosili,

²⁵ jih ti poslušaj iz nebes in odpusti greh svojega ljudstva Izraela ter jih nazaj pripelji v deželo, ki si jo dal njim in njih očetom.

²⁶ Če se bo nebo zaprlo in ne bo dežja, ker se bodo pregrešili zoper tebe, pa bodo molili na tem mestu in slavili tvoje ime ter se spreobrnili od svojih grehov, ker jih boš ponižal,

²⁷ jih ti poslušaj iz nebes in odpusti greh svojih služabnikov in svojega ljudstva Izraela ter jim pokaži pravo pot, po kateri naj hodijo, in daj dežja na svojo deželo, ki si jo dal svojemu ljudstvu v dedino!

²⁸ Če bo nastala v deželi lakota, če bo nastopila kuga, snet, rja, kobilica, mrčes, če ga bo stiskal njegov sovražnik v katerem koli njegovih mest, najsi bo katera koli nadloga ali bolezen:

²⁹ vsako molitev, vsako prošnjo, ki jo opravi kateri koli človek ali vse tvoje ljudstvo Izrael, ko bo vsak spoznal svojo nadlogo in svojo bolečino in razprostrl roke proti tej hiši,

³⁰ ti poslušaj iz nebes, iz mesta, kjer prebivaš, in odpusti ter povrni vsakemu po vseh njegovih potih, ker poznaš njegovo srce! Kajti ti edini poznaš srca vseh človeških otrok,

³¹ da se te bodo bali in hodili po tvojih potih vse dni, dokler živé v deželi, ki si jo dal našim očetom.

³² A tudi tujca, ki ni izmed tvojega ljudstva Izraela, ampak bo prišel iz daljne dežele zaradi tvojega velikega imena, tvoje močne roke in tvojega stegnjenega lakta, ko bo torej prišel in molil v tej hiši,

³³ ti poslušaj iz nebes, iz mesta, kjer prebivaš, in stori vse, za kar bo tujec k tebi klical, da bodo vsi narodi na zemlji spoznali tvoje ime, te častili kakor tvoje ljudstvo Izrael in se prepričali, da se po tvojem imenu imenuje ta hiša, ki sem jo sezidal!

³⁴ Če pojde tvoje ljudstvo na vojsko zoper svoje sovražnike po potu, po katerem jih pošlješ, pa bodo molili k tebi proti mestu, ki si ga izvolil, in proti hiši, ki sem jo sezidal tvojemu imenu,

³⁵ poslušaj iz nebes njih molitev in njih prošnjo ter jim nakloni pravico.

³⁶ Če se bodo zoper tebe pregrešili – saj ni človeka, ki bi ne grešil – in se boš nad njimi razsrdil ter jih izročil sovražniku, tako da jih bodo zmagovalci ujete odpeljali v deželo, daljno ali bližnjo,

³⁷ pa se bodo v svojem srcu premislili v deželi, kjer bodo ujeti, se bodo spreobrnili in te zaprosili v deželi svojega ujetništva ter priznali: ‚Grešili smo in krivično ravnali, brezbožni smo bili‘ –

³⁸ če se bodo torej z vsem srcem in vso dušo spreobrnili k tebi v deželi svojih sovražnikov, ki jih bodo ujete odpeljali, ter bodo molili proti svoji deželi, ki si jo dal njih očetom, proti mestu, ki si ga izvolil, in proti hiši, ki sem jo sezidal tvojemu imenu,

³⁹ poslušaj iz nebes, iz mesta, kjer prebivaš, njih molitev in njih prošnjo ter jim nakloni pravico! Tedaj odpusti svojemu ljudstvu, kar bodo grešili zoper tebe!

⁴⁰ Moj Bog, naj bodo torej tvoje oči odprte in tvoja ušesa naj poslušajo molitev na tem mestu.

⁴¹ Zdaj se torej vzdigni, Gospod Bog, k svojemu počivališču, ti in skrinja tvoje moči! Tvoji duhovniki, o Gospod Bog, naj oblečejo zveličanje in tvoji sveti naj se radujejo dobrote.

⁴² Gospod Bog, ne odvračaj obličja od svojega maziljenca! Spominjaj se milosti, ki si jih skazal svojemu služabniku Davidu!«