2 Kralji 7 - Ekumenska izdaja

¹ Elizej pa je rekel: »Čujte Gospodovo besedo! Tako govori Gospod: Jutri ob tem času bo pri samarijskih vratih merica bele moke po seklu in dve merici ječmenove moke po seklu.«

² Pribočnik, na čigar roko se je kralj opiral, je božjemu možu rekel: »Glej, Gospod je pač naredil zatvornice na nebu, ali kako se bo to zgodilo?« Ta pa je odvrnil: »Glej, videl boš to z lastnimi očmi, a ne boš jedel od tega.«

³ Pred mestnimi vrati pa so bili štirje gobavci; in ti so med seboj rekli: »Kaj bomo tu tako dolgo ostali, da pomrjemo?

⁴ Če bi se odločili v mesto iti, ko je v mestu lakota, bomo tam pomrli. Če pa tu ostanemo, bomo tudi umrli. Torej dajte, pobegnimo v aramski tabor! Če nam življenje pusté, bomo živeli; če pa nas usmrté, bomo pač umrli.«

⁵ Vzdignili so se tedaj v mraku, da bi šli v aramski tabor. Ko so prišli do kraja aramskega tabora, glej, ni bilo tam nikogar.

⁶ Gospod je bil namreč storil, da so v aramskem taboru slišali ropot voz, topot konj in hrup velike vojske. Zato so rekli eden drugemu: »Glej, Izraelov kralj je zoper nas najel kralje Hetejcev in kralje Egipčanov, da nas napadejo.«

⁷ Zaradi tega so se vzdignili in v mraku pobegnili. Pustili so šotore, konje, osle in tabor, kakor je bil, ter zbežali, da si rešijo življenje.

⁸ Ko so torej tisti gobavci prišli do kraja tabora, so stopili v neki šotor ter jedli in pili; nato so od ondod odnesli srebra, zlata in oblačil ter šli in to poskrili. Potem so se vrnili in stopili v drug šotor. Tudi tega so oplenili ter šli in plen poskrili.

⁹ Tedaj so rekli med seboj: »Ne delamo prav. Ta dan je dan veselega oznanila. Če bomo molčali in čakali do jutranjega svita, bomo krivi. Torej dajte, pojdimo in oznanimo to v kraljevi hiši!«

¹⁰ Šli so tedaj, poklicali mestne vratarje in jim sporočili: »Prišli smo v aramski tabor. In glejte, tam ni bilo nikogar videti ne slišati. Samo konji in osli so bili privezani in šotori so stali kakor sicer.«

¹¹ Vratarji so to razglasili in sporočili v kraljevo hišo.

¹² Kralj je vstal še ponoči in rekel svojim služabnikom: »Povem vam, kaj so nam storili Aramci. Vedo, da trpimo lakoto. Zato so šli iz tabora in se poskrili na polju, češ: kadar pridejo iz mesta, jih ujamemo žive in udarimo v mesto.«

¹³ Eden izmed njegovih služabnikov pa je odgovoril: »Vzame naj se petero ostalih konj, ki so še tu preostali – saj se jim bo zgodilo, kakor se bo vsej Izraelovi množici, ki je še tu, in kakor se je vsej Izraelovi množici, ki je že proč – te pošljimo in bomo videli!«

¹⁴ Vzeli so torej dva voza s konji in kralj jih je poslal za aramsko vojsko z naročilom: »Pojdite in poglejte!«

¹⁵ Šli so za njimi do Jordana; in glej, vsa pot je bila polna oblačil in orožja, ki so ga Aramci na svojem begu proč pometali. Potem so se sli vrnili in kralju to sporočili.

¹⁶ Tedaj je šlo ljudstvo ven in oplenilo aramski tabor. Merica bele moke je bila po seklu in dve merici ječmenove moke po seklu, kakor je Gospod napovedal.

¹⁷ Kralj pa je postavil pribočnika, na čigar roko se je opiral, za nadzornika pri vratih. A ljudstvo ga je pohodilo med vrati, da je umrl, kakor je božji mož napovedal, ko je bil prišel kralj k njemu.

¹⁸ Ko je namreč božji mož kralju rekel: »Dve merici ječmenove moke bosta jutri ob tem času pri samarijskih vratih po seklu in merica bele moke po seklu,«

¹⁹ je dvornik božjemu možu odgovoril: »Glej, Gospod je pač naredil zatvornice na nebu, ali kako se bo to zgodilo?« Ta pa je odvrnil: »Glej, videl boš to z lastnimi očmi, a ne boš jedel od tega.«

²⁰ In tako se mu je zgodilo; ljudstvo ga je pohodilo med vrati, da je umrl.