2 Kralji 4 - Ekumenska izdaja

Vdovino olje

¹ Neka žena izmed žen preroških sinov je klicala k Elizeju: »Tvoj služabnik, moj mož, je umrl in ti veš, da se je tvoj služabnik bal Gospoda. Pa pride upnik in vzame moja dva sinova sebi za sužnja.«

² Elizej ji je rekel: »Kaj naj ti storim? Povej mi, kaj imaš v hiši!« Odgovorila je: »Tvoja dekla nima v hiši ničesar razen vrča olja.«

³ In je rekel: »Pojdi, izprosi si zunaj od vseh svojih sosedov posod, praznih posod, a ne premalo!

⁴ Potem pojdi noter, zakleni duri za seboj in za svojima sinoma ter nalij vse te posode! Katera bo polna, jo postavi v stran!«

⁵ Šla je torej od njega, zaklenila duri za seboj in za svojima sinoma; onadva sta prinašala posode, sama pa je nalivala.

⁶ Ko so bile posode polne, je rekla sinu: »Prinesi mi še posodo!« Odgovoril ji je: »Ni več posode.« In olje se je ustavilo.

⁷ Prišla je torej in naznanila božjemu možu. Rekel je: »Pojdi, prodaj olje in poplačaj svoje upnike! Z ostankom pa se živi ti in tvoja sinova!«

Elizej in Sunamka

⁸ Nekega dne je šel Elizej mimo Sunama. Ondi je bila ugledna žena, ki ga je pridržala pri obedu. In kolikorkrat je potem šel mimo, je krenil tja, da je tam jedel.

⁹ Svojemu možu je rekla: »Glej, vem, da je to svet mož božji, ki vedno pri nas mimo hodi.

¹⁰ Naredimo mu torej zidano zgornjo izbico ter mu postavimo tja posteljo, mizo, stol in svečnik, da se tja umakne, kadar pride k nam!«

¹¹ Nekega dne je prišel tja, se umaknil v zgornjo izbo in tam spal.

¹² Potem je rekel svojemu služabniku Gieziju: »Pokliči to Sunamko!« Ko jo je poklical in je stopila predenj,

¹³ mu je velel: »Reci ji: ‚Glej, skrbela si za naju z vso skrbjo. Kaj naj zate storim? Ali naj zate govorim pri kralju ali vojskovodju?‘« Odgovorila je: »Prebivam sredi svojih sorodnikov.«

¹⁴ Potem je vprašal: »Kaj naj torej zanjo storim?« Giezi je odgovoril: »Sina, žal, nima in njen mož je star.«

¹⁵ Nato je velel: »Pokliči jo!« Ko jo je poklical in je stopila med duri,

¹⁶ je rekel: »Ob letu v tem času boš objemala sina.« Odgovorila je: »Nikakor, moj gospod, božji mož, ne laži svoji dekli!«

¹⁷ In žena je spočela in rodila sina, ob letu, v času, kakor ji je napovedal Elizej.

¹⁸ Ko je deček odrastel, je šel nekega dne k očetu, ki je bil pri žanjcih.

¹⁹ In je očetu potožil: »Moja glava, moja glava!« On pa je rekel hlapcu: »Nesi ga k njegovi materi!«

²⁰ Vzdignil ga je in ponesel k materi. In sedel je na njenih kolenih do poldne, potem pa umrl.

²¹ Šla je torej in ga položila na posteljo božjega moža, zaprla vrata za njim ter odšla.

²² Poklicala je svojega moža in rekla: »Pošlji mi enega izmed hlapcev in oslico! Pohitela bom k možu božjemu in se spet vrnila.«

²³ Vprašal je: »Zakaj greš danes k njemu? Saj ni ne mlaj ne sobota.« Odvrnila je: »Mir s teboj!«

²⁴ Nato je osedlala oslico in velela svojemu hlapcu: »Ženi vedno naprej! Ne zadržuj me pri ježi, razen če ti rečem!«

²⁵ Šla sta torej in prišla k božjemu možu na goro Karmel. Ko jo je božji mož od daleč zagledal, je rekel svojemu služabniku Gieziju: »Glej tisto Sunamko!

²⁶ Teci ji torej naproti in jo vprašaj: ‚Ali je dobro tebi? Ali je dobro tvojemu možu? Ali je dobro tvojemu sinu?‘« Odgovorila je: »Dobro.«

²⁷ Ko pa je prišla na goro k božjemu možu, se je oklenila njegovih nog. Giezi je pristopil, da bi jo odstranil. Božji mož pa je rekel: »Pusti jo! Kajti njena duša je v bridkosti in Gospod mi je to prikril in mi tega ni naznanil.«

²⁸ Rekla pa je: »Ali sem mar prosila sina od svojega gospoda? Ali nisem rekla: Ne delaj mi praznih upov?«

²⁹ In velel je Gieziju: »Opaši si ledja, vzemi mojo palico v roko in pojdi! Če koga srečaš, ga ne pozdravljaj, in če te kdo pozdravi, mu ne odzdravljaj! In položi mojo palico dečku na obraz!«

³⁰ A dečkova mati je rekla: »Kakor resnično živi Gospod in živiš ti, ne pustim te!« Vstal je torej in šel za njo.

³¹ Giezi je prispel pred njima in položil palico dečku na obraz. Toda ni se oglasil, ne se zavedel. In vrnil se je, mu šel naproti ter mu naznanil: »Deček se ni zbudil.«

³² Elizej je torej šel v hišo in glej, deček je ležal mrtev na njegovi postelji.

³³ Vstopil je, zaprl vrata za seboj in za njim ter molil h Gospodu.

³⁴ Potem je stopil gor in legel na dečka, položil usta na njegova usta, oči na njegove oči in roke na njegove roke. Ko se je tako sklonil čezenj, se je ogrelo dečkovo telo.

³⁵ Nato se je umaknil in šel po hiši enkrat sem in tja. Potem je stopil gor in se sklonil čezenj. Tedaj je deček sedemkrat kihnil. In deček je odprl oči.

³⁶ Nato je poklical Giezija in velel: »Pokliči to Sunamko!« In poklical jo je. Ko je prišla k njemu, je rekel: »Vzemi svojega sina!«

³⁷ Pristopila je, padla k njegovim nogam ter se priklonila do tal. Potem je vzela sina in odšla.

Strupena jed

³⁸ Elizej se je vrnil v Galgalo. Bila je pa lakota v deželi. Ko so preroški sinovi pred njim sedeli, je velel svojemu služabniku: »Pristavi velik lonec in skuhaj jed preroškim sinovom!«

³⁹ Eden izmed njih je šel na polje, da bi nabral zelišč. Našel je divjo ovijalko in nabral z nje divjih kumaric poln plašč. Potem je prišel in jih narezal v lonec za jed; ni jih namreč poznal.

⁴⁰ Nasuli so jih možem, da bi jedli; ko pa so jed pokusili, so zavpili: »Smrt je v loncu, mož božji!« In niso mogli jesti.

⁴¹ Tedaj je velel: »Prinesite moke!« Vrgel jo je v lonec in rekel: »Nasuj ljudem, da bodo jedli!« In ni bilo nič več hudega v loncu.

Pomnožitev kruha

⁴² Neki mož je prišel iz Baalsalise in v vreči prinesel božjemu možu kruh iz prvin, dvajset ječmenovih hlebov, in stolčenega klasja. Velel je: »Daj ljudem, da bodo jedli!«

⁴³ A njegov služabnik je odgovoril: »Kako naj to postavim pred sto mož?« Pa je odgovoril: »Daj ljudem, da bodo jedli! Kajti tako govori Gospod: Jedli bodo in bodo še pustili.«

⁴⁴ Postavil je torej prednje. Jedli so in še pustili po besedi Gospodovi.