1 Tesaloničanom 2 - Ekumenska izdaja

Apostolovo delo za Tesaloničane

¹ Sami namreč veste, bratje, da naš prihod k vam ni bil zaman,

² ampak smo se v našem Bogu osrčili, da smo vam z velikim trudom oznanili božji evangelij, dasi smo, kakor veste, prej v Filipih trpeli in bili zasramovani.

³ Zakaj naša pridiga ni iz blodnje, ne iz nečednih nagibov ali zvijačnosti,

⁴ marveč tako govorimo, kakor nas je Bog imel za vredne, da nam je zaupal evangelij; ne, kakor bi hoteli ugajati ljudem, ampak Bogu, ki preskuša naša srca.

⁵ Kajti nikoli nismo bili priliznjeni v govorjenju, kakor veste, nikoli iskali prilike za lakomnost. Bog je priča;

⁶ tudi nismo iskali človeške časti ne pri vas ne pri drugih.

⁷ Mogli bi kot Kristusovi apostoli biti ostri, ali nastopili smo sredi vas milo, kakor neguje mati svoje otroke.

⁸ Tako smo v blagočutju do vas pripravljeni dati vam ne samo božji evangelij, ampak tudi svoje življenje, ker ste se nam priljubili.

⁹ Saj se spominjate, bratje, našega truda in napora: noč in dan smo delali, da bi komu izmed vas ne bili v breme, in medtem smo vam oznanili božji evangelij.

¹⁰ Vi ste priče in Bog, kako sveto in pravično in brez graje smo bili pred vami, ki ste verovali,

¹¹ prav kakor veste, ker smo vsakega izmed vas kakor oče svoje otroke

¹² opominjali, spodbujali in rotili, da živite, kakor se spodobi pred Bogom, ki vas kliče v svoje kraljestvo in svojo slavo.

Vera in potrpežljivost Tesaloničanov

¹³ Zato tudi mi neprenehoma Boga hvalimo, da božjega nauka, ki ste ga od nas prevzeli, niste sprejeli kot človeško besedo, marveč, kar resnično jè, kot božjo besedo, ki tudi deluje v vas, kateri verujete.

¹⁴ Zakaj vi, bratje, ste postali posnemovalci božjih cerkvá, ki so v Kristusu Jezusu v Judeji, ker ste tudi vi pretrpeli isto od lastnih rojakov, kar oni od Judov.

¹⁵ Ti so Gospoda Jezusa in preroke umorili in nas pregnali; in Bogu niso všeč in vsem ljudem so nasprotni,

¹⁶ ko nam branijo poganom oznanjati zveličanje. Tako nenehno dopolnjujejo mero svojih grehov. Toda božja jeza nad njimi je prikipela že do vrha.

Pavlova ljubezen do Tesaloničanov

¹⁷ Mi pa, bratje, za nekaj časa ločeni od vas po obličju, ne po srcu, smo si v velikem hrepenenju še bolj prizadevali, da bi ugledali vaše obličje.

¹⁸ Zato smo hoteli k vam priti, jaz Pavel zopet in zopet, pa nas je zadržal satan.

¹⁹ Kajti kdo je naše upanje ali veselje ali častni venec? Ali ne tudi vi pred našim Gospodom Jezusom ob njegovem prihodu?

²⁰ Vi namreč ste naša slava in naše veselje.