1 Samuel 20 - Ekumenska izdaja

David zbeži

¹ David pa je zbežal iz preroške hiše v Ramati, se vrnil in rekel Jonatanu: »Kaj sem storil? Kaj je moja krivda in kaj je moj greh zoper tvojega očeta, da mi streže po življenju?«

² Odgovoril mu je: »Nikakor ne, ne boš umrl. Glej, moj oče ničesar ne stori, ne velikega, ne majhnega, ne da bi mi razodel. Zakaj bi mi oče to stvar prikril? Nič se ne bo zgodilo.«

³ David pa je še prisegel: »Tvoj oče dobro ve, da sem milost našel v tvojih očeh. Zato misli: ‚Tega Jonatan ne sme zvedeti, da se ne užalosti.‘ Toda kakor resnično Gospod živi in ti živiš, le en korak je med menoj in smrtjo!«

⁴ Jonatan je odgovoril Davidu: »Kar želiš, ti bom storil.«

⁵ Tedaj je David rekel Jonatanu: »Glej, jutri bo mlaj. Moral bi sedeti s kraljem pri jedi. Ali odpusti me, da se skrijem na polju do tretjega večera!

⁶ Ako me bo tvoj oče resno pogrešal, reci: ‚David me je silno prosil, da bi smel pohiteti v Betlehem, svoje mesto, ker je ondi letna daritev za vso rodovino.‘

⁷ Če poreče: ‚Dobro,‘ bo tvoj služabnik v miru. Ako pa se razsrdi, vedi, da je zlo pri njem sklenjeno.

⁸ Izkaži pa milost svojemu služabniku, saj si svojemu služabniku dovolil, da je sklenil Gospodovo zavezo s teboj: ako pa je krivda na meni, ubij me ti! Zakaj bi me izročal svojemu očetu?«

⁹ Jonatan pa je odgovoril: »Nikakor ne! Kajti, če bom za gotovo zvedel, da je oče sklenil, da pride zlo nadte, ali ti tega ne bom povedal?«

¹⁰ David je odvrnil Jonatanu: »Kdo mi bo sporočil, ako tvoj oče trdo odgovori?«

¹¹ Jonatan pa je rekel Davidu: »Pridi, pojdiva na polje!« In šla sta oba na polje.

¹² Tedaj je Jonatan rekel Davidu: »Pri Gospodu, Izraelovem Bogu! Jutri ali pojutrišnjem ob tem času bom preskusil očeta. Če bo dobro za Davida in ne pošljem k tebi in ti ne razodenem,

¹³ naj Gospod stori to in to Jonatanu. Če pa bo hotel oče zlo spraviti nadte, ti bom tudi razodel in te odpustil, da boš šel v miru. Gospod bodi s teboj, kakor je bil z mojim očetom!

¹⁴ Če bom potem še pri življenju, mi izkazuj Gospodovo usmiljenje! Če pa bom že mrtev,

¹⁵ nikdar ne odteguj moji hiši svojega usmiljenja, tudi takrat ne, ko bo Gospod potrebil Davidove sovražnike do poslednjega s površja zemlje!

¹⁶ Naj ima tedaj Jonatan zavezo z Davidovo hišo, Gospod naj se pa maščuje nad Davidovimi sovražniki!«

¹⁷ In Jonatan je še enkrat Davidu prisegel pri svoji ljubezni do njega; kajti ljubil ga je kakor sam sebe.

¹⁸ Nato mu je Jonatan rekel: »Jutri bo mlaj. Pogrešali te bodo, če ostane tvoje mesto prazno.

¹⁹ Pojutrišnjem pa te bodo prav zares pogrešali. Pojdi tedaj na kraj, kjer si se skril ob delavniku, in se usedi poleg tistega kamna.

²⁰ Izstrelil bom tri puščice ob njegovi strani, kakor da bi streljal v tarčo.

²¹ In glej, pošljem dečka: ‚Pojdi, poišči puščice!‘ Ako porečem dečku: ‚Glej, puščice so tákraj tebe, prinesi jih,‘ tedaj pridi; kajti v miru boš in se ne bo nič zgodilo, kakor resnično Gospod živi!

²² Ako pa porečem mladeniču: ‚Glej, puščice so onkraj tebe,‘ tedaj pojdi; kajti Gospod te pošilja proč!

²³ Za to, o čemer sva se dogovorila, jaz in ti, glej, je Gospod priča med menoj in teboj na veke.«

²⁴ David se je torej skril na polju. Ko je prišel mlaj, je kralj sédel za mizo, da bi jedel.

²⁵ Kralj je sedel na navadnem mestu na sedežu pri steni, Jonatan je sedel nasproti, Abner je sedel zraven Savla, Davidovo mesto pa je bilo prazno.

²⁶ Ta dan Savel ni nič rekel, ker je menil: »Nekaj se mu je primerilo, morda ni čist, ker se ni očistil.«

²⁷ Ko pa je bilo drugi dan po mlaju Davidovo mesto zopet prazno, je Savel rekel svojemu sinu Jonatanu: »Zakaj ni prišel Isajev sin k jedi, ne včeraj ne danes?«

²⁸ Jonatan je odgovoril Savlu: »David si je izprosil od mene dopust za Betlehem.

²⁹ Rekel je: ‚Odpusti me, prosim! Kajti družinsko daritev imamo v mestu. Moj brat me je pozval. Če sem tedaj našel milost v tvojih očeh, naj odidem, prosim, da obiščem svoje brate.‘ Zaradi tega ni prišel h kraljevi mizi.«

³⁰ Savel se je razsrdil nad Jonatanom in mu rekel: »Izprijen upornik! Mar ne vem, da držiš z Isajevim sinom v svojo sramoto in v nečast in sramoto svoje matere.

³¹ Kajti dokler bo živel Isajev sin na zemlji, se ne boš utrdil ne ti ne tvoje kraljestvo. Zato pošlji zdaj ponj in ga pripelji k meni; kajti sin smrti je!«

³² Jonatan je očetu Savlu odgovoril: »Zakaj bi moral umreti? Kaj je storil?«

³³ Savel pa je zagnal sulico nanj, da bi ga zadel. Tedaj je Jonatan spoznal, da je njegov oče sklenil Davida usmrtiti.

³⁴ Razjarjen v jezi je Jonatan vstal od mize in ni nič jedel drugi dan po mlaju; kajti žalostil se je zaradi Davida, ker ga je njegov oče zasramoval.

³⁵ Zjutraj je šel Jonatan na polje, kakor se je z Davidom dogovoril, in majhen deček z njim.

³⁶ Rekel je svojemu dečku: »Teci, poišči puščice, ki jih izstrelim!« Medtem ko je deček tekel, je izstrelil puščice prek njega.

³⁷ Ko je prišel deček do mesta puščic, ki jih je Jonatan izstrelil, je Jonatan zaklical za dečkom: »Puščice so onkraj tebe.«

³⁸ Potem je Jonatan zaklical za dečkom: »Hitro, podvizaj se! Nikar se ne mudi!« Jonatanov deček je pobral puščice in jih prinesel svojemu gospodu.

³⁹ Deček pa ni nič vedel, samo Jonatan in David sta to razumela.

⁴⁰ Jonatan je dal orožje svojemu dečku in mu rekel: »Pojdi, nesi ga v mesto!«

⁴¹ Ko je deček odšel, se je David vzdignil z mesta poleg kamna, padel z obrazom na tla ter se trikrat priklonil. Potem sta drug drugega poljubila in se oba jokala, David posebno močno.

⁴² Jonatan pa je rekel Davidu: »Pojdi v miru! Prisegla sva si oba v imenu Gospodovem: ‚Gospod je priča med menoj in teboj, med mojim zarodom in tvojim zarodom na veke.‘«