1 Samuel 14 - Ekumenska izdaja

Jonatanovo junaštvo

¹ Nekega dne je rekel Savlov sin Jonatan svojemu oprodi: »Pridi, pojdiva tja k filistejski straži, ki je tam na oni strani!« Svojemu očetu pa tega ni povedal.

² Savel je sedel na skrajnem koncu Gabae pod granatovim drevesom pri Magronu. Ljudi, ki so bili pri njem, je bilo okrog šeststo mož.

³ Ahija, sin Ahitoba, Ikabodovega brata, vnuk Fineesov, pravnuk Helija, duhovnika Gospodovega v Silu, je nosil duhovniški naramnik. Tudi ljudstvo ni vedelo, da je Jonatan odšel.

⁴ Sredi soteske, ki jo je skušal Jonatan prekoračiti proti filistejski straži, je bil skalni zob na tej strani in skalni zob na oni strani; enemu pa je bilo ime Boses, drugemu Sene.

⁵ En zob je bil kakor steber na severni strani proti Mahmasu, drugi pa na južni strani proti Gabai.

⁶ Jonatan je rekel svojemu oprodi: »Pridi, pojdiva na ono stran k straži teh neobrezancev! Morda nama bo Gospod pomagal; kajti za Gospoda ni zadržka, da ne bi pomagal z velikim ali majhnim številom.«

⁷ Njegov oproda pa mu je odgovoril: »Stori, kar koli ti je pri srcu! Glej, jaz sem s teboj; kar ti želiš, jaz želim.«

⁸ Jonatan je rekel: »Glej, pojdeva tja k onim možem in se jim pokaževa.

⁹ Ako nama takole porekó: ‚Stojta, dokler ne pridemo k vama,‘ obstaneva na svojem mestu in ne pojdeva k njim.

¹⁰ Ako pa takole porekó: ‚Pridita k nam,‘ pojdeva; kajti Gospod nama jih je dal v roke. To nama bodi znamenje!«

¹¹ Ko sta se oba pokazala filistejski straži, so Filistejci rekli: »Glejte, Hebrejci prihajajo iz lukenj, kjer so se bili skrili!«

¹² Možje iz straže so ogovorili Jonatana in njegovega oproda in rekli: »Pridita k nam, da vama nekaj naznanimo!« Jonatan pa je rekel svojemu oprodi: »Pojdi za menoj! Kajti Gospod jih je dal Izraelu v roke.«

¹³ Jonatan se je vzpenjal po rokah in nogah in njegov oproda za njim. Padali so pred Jonatanom in njegov oproda jih je pobijal za njim.

¹⁴ Tako se je zgodil prvi poraz, v katerem sta Jonatan in njegov oproda pobila okrog dvajset mož, približno na dolžini pol brazde na oralu njive.

¹⁵ In zgrozili so se v taboru, na polju in pri vsej vojski. Tudi straža in roparsko krdelo se je prestrašilo. Zemlja je zadrhtela in nastal je božji strah.

¹⁶ Savlovi ogledniki so se razgledali v Gabai Benjaminovi, in glej, množica je begala sem in tja.

¹⁷ Savel je rekel ljudstvu, ki je bilo pri njem: »Preglejte, da vidite, kdo izmed nas je odšel?« Pregledali so, in glej, Jonatana ni bilo in njegovega oproda.

¹⁸ Tedaj je Savel rekel Ahiju: »Prinesi skrinjo božjo!« Skrinja božja je bila namreč takrat pri Izraelovih sinovih.

¹⁹ Ko je Savel govoril z duhovnikom, je hrup v taboru Filistejcev vedno bolj naraščal in Savel je rekel duhovniku: »Pusti to!«

²⁰ Nato so se zbrali Savel in vsi ljudje, ki so bili z njim, ter prišli na bojišče. In glej, meč enega je bil obrnjen proti drugemu: bila je silno velika zmešnjava!

²¹ Tudi Hebrejci, ki so bili že dalje časa s Filistejci in šli z njimi v tabor, so se obrnili ter se pridružili Izraelu, ki je bil pri Savlu in Jonatanu.

²² Ko so slišali vsi tisti Izraelci, ki so se skrivali na Efraimskem pogorju, da so Filistejci zbežali, so tudi udrli za njimi v bitko.

²³ Tako je Gospod tisti dan pomagal Izraelu. Boj se je razširil do Bethavena.

Savlova nepremišljena prisega

²⁴ Ko so pa bili Izraelci tisti dan upehani, je Savel zarotil vojsko: »Preklet bodi mož, ki bi kaj užil do večera, dokler se ne maščujem nad svojimi sovražniki!« Zato nihče izmed vojakov ni ničesar okusil.

²⁵ Vsi so prišli v gozd in med je bil po tleh.

²⁶ Vojaki so prišli k satovju in glej, med se je cedil. Toda nihče ni primaknil roke k ustom, ker so se vojaki bali zakletve.

²⁷ Jonatan pa ni slišal, kako je njegov oče zarotil vojsko. Stegnil je konec palice, ki jo je imel v roki, ter ga pomočil v satovje medu in roko obrnil k ustom. In oči so se mu zasvetile.

²⁸ Nekdo izmed vojakov ga je pa ogovoril in rekel: »Tvoj oče je vojsko s prisego zarotil: ‚Preklet bodi mož, ki bi danes kaj užil!‘« Ljudje so bili namreč onemogli.

²⁹ Jonatan je odgovoril: »Moj oče spravlja deželo v nesrečo. Poglejte vendar, kako so se mi oči zasvetile, ker sem okusil malo tega medu!

³⁰ Koliko bolj, ako bi se bili ljudje danes najedli od plena svojih sovražnikov, ki so ga dobili! Ali bi ne bil zdaj poraz Filistejcev še hujši?«

³¹ Tako so pobijali tisti dan Filistejce od Mahmasa do Ajalona. Ljudje pa so bili silno utrujeni.

³² Zato so se ljudje lotili plena. Vzeli so drobnico, goved in teleta ter jih poklali na tleh. Ljudje pa so jih jedli s krvjo vred.

³³ Naznanili so Savlu: »Glej, ljudje so grešili zoper Gospoda, ker so jedli s krvjo vred.« Tedaj je rekel: »Izneverili ste se. Privalite zdaj k meni velik kamen!«

³⁴ Potem je Savel zapovedal: »Razkropite se med ljudi ter jim povejte: ‚Vsakdo naj pripelje svoje govedo ali svojo ovco sem k meni in jo zakolje tukaj! Potem jejte, ne da bi grešili zoper Gospoda s tem, da uživate tudi kri!‘« Vsakdo izmed ljudi je še ponoči pripeljal živinče, ki mu je bilo pri roki, in ga zaklal ondi.

³⁵ In Savel je zgradil oltar Gospodu. To je bil prvi oltar, ki ga je postavil Gospodu.

³⁶ Potem je Savel rekel: »Planimo še ponoči nad Filistejce in jih pobijajmo do jutranjega svita ter ne puščajmo nikogar izmed njih!« Odgovorili so: »Stori, kar koli se ti prav zdi!« Duhovnik pa je rekel: »Obrnimo se sem na Boga za svèt!«

³⁷ In Savel je vprašal Gospoda: »Ali naj udarim za Filistejci? Ali jih boš dal Izraelu v roke?« Pa mu ni odgovoril tisti dan.

³⁸ Tedaj je Savel ukazal: »Pristopite sem, vsi poglavarji ljudstva, ter zvedite in poglejte, po kom se je zgodila danes ta pregreha!

³⁹ Kajti, kakor resnično živi Gospod, ki je pomagal Izraelu, četudi je moj sin Jonatan kriv, mora umreti.« Toda izmed vseh ljudi mu ni nihče odgovoril.

⁴⁰ Potem je zapovedal vsemu Izraelu: »Bodite vi ena stran, jaz pa in moj sin Jonatan bova druga stran!« Ljudje so Savlu odgovorili: »Stori, kar se ti prav zdi!«

⁴¹ Nato je Savel molil h Gospodu: »Izraelov Bog, pokaži resnico!« In zadeta sta bila Jonatan in Savel, ljudstvo pa je bilo prosto.

⁴² Tedaj je Savel zapovedal: »Žrebajte med menoj in mojim sinom Jonatanom!« In zadet je bil Jonatan.

⁴³ Savel je rekel Jonatanu: »Povej mi, kaj si storil!« Jonatan mu je pojasnil in rekel: »Res, s koncem palice, ki sem jo imel v roki, sem okusil malo medu. Tukaj sem: naj umrem.«

⁴⁴ Savel je odgovoril: »Bog mi stori to in to: da, Jonatan, umreti moraš!«

⁴⁵ Ljudstvo je pa reklo Savlu: »Kaj? Jonatan naj umre, ki je priboril to veliko zmago v Izraelu? Bog obvaruj! Kakor resnično Gospod živi, še las naj mu ne pade z glave na zemljo! Kajti z Bogom je danes delal.« Tako je ljudstvo rešilo Jonatana, da ni umrl.

⁴⁶ Savel je odšel, ne da bi zasledoval Filistejce. Filistejci pa so se vrnili v svojo domovino.

Pogled na Savlovo vladanje

⁴⁷ Savel si je priboril kraljestvo nad Izraelom. Bojeval se je na vseh straneh zoper vse svoje sovražnike, zoper Moabce, zoper Amonove sinove, zoper Edomce, zoper kralje v Sobi in zoper Filistejce; in kamor koli se je obrnil, je bil zmagovit.

⁴⁸ Vedel se je hrabro in pobil Amaleka. Tako je rešil Izraela iz rok tistih, ki so ga plenili.

⁴⁹ Sinovi Savlovi so bili: Jonatan, Jesui in Melkisua. Njegovi dve hčeri sta se imenovali: prvorojena Meroba in mlajša Mihola.

⁵⁰ Savlova žena se je imenovala Ahinoama in je bila hči Ahimaasova. Njegov vojskovodja se je imenoval Abner in je bil sin Savlovega strica Nera.

⁵¹ Savlov oče Kis in Abnerjev oče Ner sta bila namreč Abielova sinova.

⁵² Dokler je Savel živel, je bila huda vojska zoper Filistejce. Če je torej Savel videl kakega junaškega in hrabrega moža, ga je vzel k sebi.