1 Mojzes 8 - Ekumenska izdaja

Vode upadejo

¹ Tedaj se je Bog spomnil Noeta in vseh zveri in vse živine, ki je bila z njim v ladji. Zato je poslal Bog veter na zemljo in vode so upadale.

² Zaprli so se studenci brezna in zatvornice neba in dež z neba se je ustavil.

³ Zato so vode polagoma odtekale z zemlje in po sto petdesetih dneh so vode začele upadati.

⁴ In ladja je obstala sedemnajsti dan sedmega meseca na araratskem gorovju.

⁵ Vode pa so dalje upadale do desetega meseca; prvi dan desetega meseca so se prikazali vrhovi gora.

⁶ Ko je minilo štirideset dni, je Noe odprl okno, ki ga je naredil na ladji,

⁷ ter spustil vrana; ta je vzletaval in se vračal, dokler niso vode na zemlji usahnile.

⁸ Nato je spustil goloba od sebe, da bi videl, ali so vode odtekle z zemlje.

⁹ Golob pa ni našel mesta, kjer bi počivala njegova noga; zato se je vrnil k njemu na ladjo; kajti vode so bile še po vsej zemlji. Stegnil je roko, ga prijel in vzel k sebi na ladjo.

¹⁰ Čakal je nadalje še sedem dni in spet spustil goloba iz ladje.

¹¹ Golob je prišel k njemu proti večeru in glej, zelen oljčni list je imel v svojem kljunu. Tedaj je Noe spoznal, da so vode odtekle z zemlje.

¹² Vendar je čakal še sedem nadaljnjih dni in je spustil goloba, ki pa se ni več vrnil k njemu.

¹³ Šeststo prvega leta prvi dan prvega meseca so vode z zemlje usahnile. Noe je odkril streho na ladji ter pogledal in glej, površina zemlje se je začela sušiti.

¹⁴ In sedemindvajseti dan drugega meseca je bila zemlja suha.

Odhod iz ladje

¹⁵ Tedaj je rekel Bog Noetu takole:

¹⁶ »Pojdi iz ladje ti in s teboj tvoja žena, tvoji sinovi in žene tvojih sinov!

¹⁷ S seboj izpelji vsa živa bitja, ki so pri tebi, od vsega mesa: ptice, živino in vso laznino, ki lazi po zemlji, da se razidejo po zemlji in zaplode in razmnožé po zemlji!«

¹⁸ Odšel je torej Noe in z njim njegovi sinovi, njegova žena in žene njegovih sinov.

¹⁹ Vse živali, vsa laznina in vse ptice, vse, kar se giblje na zemlji, po svojih vrstah, je šlo iz ladje.

²⁰ Noe je postavil Gospodu oltar, vzel od vseh čistih živali in od vseh čistih ptic ter daroval na oltarju žgalne daritve.

²¹ Gospodu je bil všeč prijetni vonj in Gospod je rekel sam pri sebi: »Nikoli več ne bom preklel zemlje zaradi človeka. Kajti mišljenje človeškega srca je hudobno od njegove mladosti. Ne bom več udaril nobenega živega bitja, kakor sem storil.

²² Dokler bo zemlja, ne preneha odslej setev in žetev, mraz in vročina, poletje in zima, dan in noč.«