1 Mojzes 6 - Ekumenska izdaja

Božji sinovi in človeške hčere

¹ Ko so se ljudje začeli na zemlji množiti in so se jim rodile hčere,

² so videli božji sinovi, da so človeške hčere lepe, in so si jih jemali za žene, katere koli so hoteli.

³ In Gospod je rekel: »Ne bo ostal moj duh za vedno v človeku, ker je meso; ampak njegovih dni bodi sto dvajset let!«

⁴ Tiste dni so bili velikani na zemlji – in tudi pozneje –, ko so božji sinovi zahajali k človeškim hčeram in so jim rodile; to so junaki, sloveči možje iz starodavne dobe.

2. Potop Nravna pokvarjenost ljudi

⁵ Videl je torej Gospod, da je hudobija ljudi na zemlji velika in da je vse mišljenje in hotenje njih srca ves čas le hudobno.

⁶ Zato je bilo Gospodu žal, da je naredil človeka na zemlji, in bil je v srcu žalosten.

⁷ Rekel je torej Gospod: »Iztrebil bom z zemlje človeka, ki sem ga ustvaril, s človekom tudi živino, laznino in ptice neba; kajti žal mi je, da sem jih naredil.«

⁸ Noe pa je našel milost pred Gospodom.

⁹ To je Noetova zgodovina. Noe je bil pravičen, brezgrajen mož med svojimi sodobniki; Noe je hodil z Bogom.

¹⁰ In Noe je imel tri sinove: Sema, Kama in Jafeta.

¹¹ Popačena pa je bila zemlja pred Bogom in zemlja je bila polna hudobije.

¹² In Bog je pogledal zemljo in glej, bila je popačena; kajti vse meso je popačilo svojo pot na zemlji.

Noetova ladja

¹³ Tedaj je Bog rekel Noetu: »Konec vsega mesa sem sklenil; kajti zemlja je polna njih hudobije. Zato jih bom, glej, pokončal z zemljo vred.

¹⁴ Naredi si ladjo iz gofrovega lesa; naredi ladjo s predeli in zasmoli jo znotraj in zunaj s smolo!

¹⁵ Takole jo naredi: tristo komolcev bodi dolžina ladje, petdeset komolcev širina in trideset njena višina!

¹⁶ Naredi na ladji odprtino, en komolec visoko od zgoraj jo izdelaj! Vrata ladji pa napravi na njeni strani; s spodnjimi, srednjimi in gornjimi prostori jo naredi!

¹⁷ Zakaj, glej, poslal bom povodenj na zemljo, da pokončam vse meso pod nebom, ki je v njem dih življenja; vse, kar je na zemlji, naj premine.

¹⁸ S teboj pa sklenem svojo zavezo. V ladjo pojdi ti in s teboj tvoji sinovi, tvoja žena in žene tvojih sinov!

¹⁹ Od vsega, kar živi, od vsega mesa, vzemi v ladjo po dvoje od vsake vrste, da jih ohraniš s seboj pri življenju, samec in samica naj bosta!

²⁰ Od ptic po njih vrstah in od živine po njenih vrstah in od vse laznine na zemlji po njenih vrstah, od vseh naj vstopi k tebi po dvoje, da jih ohraniš pri življenju.

²¹ Ti pa si vzemi vsakršnega živeža, ki se jé in ga spravi pri sebi, da bo tebi in njim v jed.«

²² Noe je to izvršil; kakor mu je Bog zapovedal, povsem tako je storil.