1 Mojzes 47 - Ekumenska izdaja

Jakob pri faraonu

¹ Jožef je tedaj prišel in faraonu sporočil: »Moj oče in moji bratje so prišli s svojo drobnico in s svojo govedjo in z vsem, kar imajo, iz kanaanske dežele in so, glej, v gesenski deželi.«

² Od vseh svojih bratov pa jih je vzel pet ter jih predstavil faraonu.

³ Faraon je vprašal njegove brate: »Kaj je vaš poklic?« Odgovorili so faraonu: »Pastirji drobnice so tvoji hlapci, mi in naši očetje.«

⁴ Dalje so rekli faraonu: »Prišli smo, da bi kot tujci bivali v tej deželi; kajti ni paše za našo drobnico, ki jo imajo tvoji hlapci, ker lakota pritiska v kanaanski deželi. In zdaj prosimo, naj smejo bivati tvoji hlapci v gesenski deželi.«

⁵ Tedaj je rekel faraon Jožefu: »Tvoj oče in tvoji bratje so prišli k tebi.

⁶ Egiptovska dežela ti je na razpolago. V najboljšem delu dežele naseli očeta in brate! Naj prebivajo v gesenski deželi; in če veš, da so med njimi sposobni možje, jih postavi za nadzornike moje živine!«

⁷ Potem je Jožef pripeljal očeta Jakoba in ga predstavil faraonu. Jakob je pozdravil faraona, želeč mu blagoslova.

⁸ Faraon je vprašal Jakoba: »Koliko je let tvojega življenja?«

⁹ Jakob je odgovoril faraonu: »Dni mojega popotovanja je sto trideset let; malo jih je in hudi so bili dnevi mojega življenja in ne dosegajo dnevov življenja mojih očetov, ki so jih prebili na svojem popotovanju.«

¹⁰ Nato se je Jakob poslovil od faraona, želeč mu blagoslova, in odšel izpred faraonovega obličja.

¹¹ Jožef je naselil očeta in brate in jim dal posest v egiptovski deželi, v najboljšem delu dežele, v rameseški pokrajini, kakor je faraon zapovedal.

¹² In Jožef je preskrboval očeta in brate in vso očetovo družino z živežem po številu otrok.

Jožef prodaja žito

¹³ Po vsej zemlji ni bilo kruha; kajti lakota je hudo pritiskala. Tudi egiptovska dežela in kanaanska dežela sta bili izčrpani po lakoti.

¹⁴ Tako je Jožef pobral ves denar, ki se je našel v egiptovski deželi in v kanaanski deželi, za žito, ki so ga kupovali; in ta denar je spravil Jožef v faraonovo hišo.

¹⁵ Ko je pošel denar v egiptovski deželi in kanaanski deželi, so prihajali vsi Egipčani k Jožefu in prosili: »Daj nam kruha! Zakaj bi umirali pred teboj, ker ni več denarja?«

¹⁶ Jožef pa je odgovoril: »Pripeljite svojo živino in dam vam ga v zameno za vašo živino, če ni več denarja!«

¹⁷ In ko so pripeljali svojo živino k Jožefu, jim je dal Jožef živeža v zameno za konje, za drobnico, goved in osle; tako jih je preskrbel za to leto z živežem, ki ga je zamenjal za vso njihovo živino.

¹⁸ Ko je minulo to leto, so prišli k njemu drugo leto ter mu rekli: »Ne moremo ti, gospod, prikrivati: denar je pošel, in kar smo imeli živine, je prešla k tebi, gospod. Nič več za tebe, gospod, ne preostaja razen našega telesa in naše zemlje.

¹⁹ Zakaj naj umrjemo pred tvojimi očmi, mi s svojo zemljo vred? Kupi nas in našo zemljo za živež in bomo hkrati z našo zemljo faraonova last. Daj semena, da ostanemo pri življenju in ne umrjemo in da zemlja ne bo opustošena!«

²⁰ Tako je Jožef kupil vso egiptovsko zemljo za faraona; kajti Egipčani so prodali vsak svoje polje, ker jih je tlačila lakota; in dežela je postala faraonova lastnina.

²¹ Ljudstvo pa je preselil v mesta od enega konca egiptovske pokrajine do drugega.

²² Le zemlje duhovnikov ni pokupil; kajti duhovniki so imeli od faraona določen dohodek in so živeli od tega dohodka, ki jim ga je dal faraon; zato niso prodali svoje zemlje.

²³ Tedaj je rekel Jožef ljudstvu: »Glejte, kupil sem vas danes z vašo zemljo vred za faraona. Tu imate semena, da posejete zemljo.

²⁴ Od pridelkov dajte eno petino faraonu, štiri petine pa imejte kot seme za polje in kot hrano zase in za svoje družine in za hrano za svoje otroke!«

²⁵ Rekli so: »Ohranil si nam življenje. Naj najdemo milost v tvojih očeh, gospod, in hlapci bomo faraonu!«

²⁶ Tako je Jožef iz tega naredil postavo do današnjega dne za egiptovsko zemljo, da gre petina faraonu. Samo zemlja duhovnikov ni postala faraonova.

Jakobova poslednja volja

²⁷ Izrael se je torej naselil v egiptovski deželi v gesenski pokrajini in jo dobil v last. In so narasli in se silno namnožili.

²⁸ Jakob pa je živel v egiptovski deželi še sedemnajst let; in bilo je dni Jakobovega življenja sto sedeminštirideset let.

²⁹ Ko so se približali Izraelovi dnevi smrti, je poklical sina Jožefa in mu rekel: »Če sem našel milost v tvojih očeh, položi, prosim, svojo roko pod moje ledje in izkaži mi ljubezen in zvestobo: nikar me ne pokoplji v Egiptu!

³⁰ Pri svojih očetih bi rad počival. Pelji me nazaj iz Egipta in pokoplji me v njihovem grobišču!« Odgovoril je: »Storil bom po tvoji besedi!«

³¹ Ko je dejal: »Prisezi mi!« mu je prisegel. In Izrael se je poklonil proti zglavju svoje postelje.