1 Mojzes 43 - Ekumenska izdaja

Jožefovi bratje drugič v Egiptu

¹ Lakota pa je hudo stiskala deželo.

² Ko so použili žito, ki so ga prinesli iz Egipta, jim je oče rekel: »Kupite nam zopet nekaj živeža!«

³ Juda mu je odgovoril: »Oni mož nam je izrečno zatrdil: ‚Ne boste videli mojega obličja, ako ne bo vašega brata z vami.‘

⁴ Če hočeš poslati našega brata z nami, pojdemo in ti kupimo živeža.

⁵ Ako ga pa nočeš poslati, ne pojdemo; kajti mož nam je rekel: ‚Ne boste videli mojega obličja, ako ne bo vašega brata z vami.‘«

⁶ Izrael je rekel: »Zakaj ste mi storili to hudo, da ste izdali možu, da imate še enega brata?«

⁷ Odgovorili so: »Mož je natančno povprašal po nas in po naši rodovini, ko je rekel: ‚Ali vaš oče še živi? Ali imate še katerega brata?‘ In odgovorili smo mu na ta vprašanja. Smo li mogli vedeti, da poreče: ‚Pripeljite svojega brata?‘«

⁸ Juda pa je rekel očetu Izraelu: »Pošlji mladeniča z menoj, da se vzdignemo in odidemo, da si ohranimo življenje in ne umrjemo mi in ti in naši otroci.

⁹ Jaz sem porok zanj. Iz mojih rok ga terjaj! Če ga ne pripeljem k tebi in ga ne postavim pred tvoje obličje, bom jaz kriv pred teboj vse dni.

¹⁰ Kajti ko bi ne bili odlašali, bi bili zdaj že dvakrat nazaj prišli.«

¹¹ In oče Izrael jim je rekel: »Če pa je to tako, storite tole: vzemite v svojih vrečah najboljših pridelkov te dežele in nesite možu darilo: nekaj mastike in nekaj medu, kozlinca in ladana, kločkov in mandeljnov!

¹² Vzemite s seboj dvakrat toliko denarja; kajti denar, ki je bil vrnjen na vrhu vaših vreč, nesite s seboj nazaj; nemara je bila pomota!

¹³ Tudi svojega brata vzemite, dvignite se in pojdite zopet k onemu možu!

¹⁴ Vsemogočni Bog pa naj vam nakloni usmiljenje onega moža, da vam izpusti drugega vašega brata in Benjamina. Jaz pa, kakor sem bil brez otrok, sem spet brez otrok!«

Srečanje z Jožefom

¹⁵ Tedaj so vzeli možje to darilo; tudi dvakrat toliko denarja so vzeli s seboj in Benjamina; dvignili so se in odšli v Egipt ter stopili pred Jožefa.

¹⁶ Ko je Jožef videl pri njih Benjamina, je velel oskrbniku svoje hiše: »Pelji te može v hišo, zakolji klavno žival in pripravi obed! Kajti ti možje bodo opoldne jedli z menoj.«

¹⁷ In mož je storil, kakor mu je Jožef zapovedal; mož je peljal te može v Jožefovo hišo.

¹⁸ Možje pa so se bali, ker so bili pripeljani v Jožefovo hišo in so dejali: »Zaradi denarja, ki je prišel zadnjič v naše vreče, nas peljejo noter, da nas obdolžijo, planejo na nas ter nas vzamejo za sužnje z našimi osli vred.«

¹⁹ Zato so stopili k oskrbniku Jožefove hiše in ga nagovorili pred hišnimi vrati.

²⁰ Rekli so: »Prosimo, gospod! Prišli smo zadnjič sem, da kupimo živeža.

²¹ Ko smo pa prišli v prenočišče in odprli vreče, glej, je bil denar vsakega izmed nas na vrhu njegove vreče, naš denar po svoji polni teži; zato smo ga s seboj nazaj prinesli.

²² Pa tudi drug denar smo s seboj prinesli, da kupimo živeža. Ne vemo, kdo je položil naš denar v vreče.«

²³ Odgovoril je: »Mir vam bodi! Nikar se ne bojte! Vaš Bog in Bog vašega očeta vam je dal zaklad v vreče; vaš denar je prišel do mene.« Potem je privedel k njim Simeona.

²⁴ Mož je nato pripeljal te može v Jožefovo hišo in dal vode, da so si noge umili, in njih oslom je dal klaje.

²⁵ Medtem so pripravili darilo, preden bi Jožef opoldne prišel; slišali so namreč, da bodo tam obedovali.

²⁶ Ko je prišel Jožef v hišo, so mu izročili darilo, ki so ga imeli s seboj, in so se mu priklonili do tal.

²⁷ Vprašal jih je, kako se jim godi, in rekel: »Ali se vašemu staremu očetu, o katerem ste govorili, dobro godi? Ali še živi?«

²⁸ Odgovorili so: »Dobro se godi tvojemu hlapcu, našemu očetu; še živi.« In pripognili so se in priklonili.

²⁹ Ko je dvignil oči, je zagledal brata Benjamina, sina svoje matere, ter rekel: »Ali je to vaš najmlajši brat, o katerem ste mi govorili?« In je dejal: »Bog ti bodi milostljiv, moj sin!«

³⁰ Potem je Jožef hitro prenehal; kajti pred bratom se mu je milo storilo in bil je na tem, da bi se zjokal; zato je šel v izbo in se tam razjokal.

³¹ Ko si je umil obraz in prišel ven, se je premagoval in rekel: »Nosite jedi!«

³² In prinesli so posebej njemu, posebej njim in posebej Egipčanom, ki so jedli z njim; kajti Egipčani ne smejo jesti s Hebrejci, ker je Egipčanom to gnusoba.

³³ Sedeli so pa pred njim razvrščeni po starosti, od prvorojenega do najmlajšega. Zato so se možje med seboj z začudenjem pogledovali.

³⁴ Dal jim je nositi jedila izpred sebe. Benjaminov delež pa je bil petkrat večji ko deleži vseh drugih. Tako so pili in postali z njim dobre volje.