1 Mojzes 42 - Ekumenska izdaja

Jožefovi bratje prvič v Egiptu

¹ Jakob je zvedel, da je v Egiptu žito. Rekel je torej Jakob sinovom: »Zakaj se obotavljate?

² Glejte,« je dejal, »slišal sem, da je žito v Egiptu. Pojdite tja in kupite nam žita, da ostanemo pri življenju in ne umrjemo!«

³ Tedaj je šlo deset Jožefovih bratov, da bi nakupili v Egiptu žita.

⁴ Jožefovega brata Benjamina pa Jakob ni poslal z njegovimi brati, ker je dejal: »Da se mu ne pripeti kaka nesreča!«

⁵ Prišli so torej Izraelovi sinovi kupovat žita med drugimi, ki so prihajali; kajti lakota je bila v kanaanski deželi.

⁶ Jožef pa je bil oblastnik v deželi, prodajal je žito vsemu ljudstvu dežele. Tako so prišli Jožefovi bratje in so se pred njim priklonili z obrazom do tal.

⁷ Ko je Jožef svoje brate videl, jih je spoznal, a se je zatajil kot tujec pred njimi ter govoril z njimi trdo. Vprašal jih je: »Od kod ste prišli?« Odgovorili so: »Iz kanaanske dežele kupovat živeža.«

⁸ Jožef je brate spoznal, oni ga pa niso spoznali.

⁹ Tedaj se je spomnil Jožef sanj, ki jih je imel o njih, in jim je rekel: »Ogleduhi ste! Ogledovat ste prišli nezavarovane kraje v deželi!«

¹⁰ Odgovorili so mu: »Ne, gospod, ampak tvoji hlapci so prišli kupovat živeža.

¹¹ Vsi smo sinovi enega moža; pošteni smo, tvoji hlapci niso ogleduhi.«

¹² Pa jim je rekel: »Ne, ampak nezavarovane kraje v deželi ste prišli ogledovat.«

¹³ Odgovorili so: »Dvanajst je tvojih hlapcev, bratje smo, sinovi enega moža v kanaanski deželi, in glej, najmlajši je zdaj pri našem očetu, enega pa ni več.«

¹⁴ Jožef pa jim je rekel: »Tako je, kakor sem vam rekel: Ogleduhi ste!

¹⁵ O tem boste preskušeni. Kakor resnično živi faraon: ne boste šli od tod, dokler ne pride semkaj vaš najmlajši brat.

¹⁶ Pošljite enega izmed sebe, da pripelje vašega brata! Vi pa ostanete ujeti. Tako se preskusijo vaše besede, je li resnica pri vas ali ne. Kakor resnično živi faraon, ogleduhi ste!«

¹⁷ Potem jih je dal skupaj zapreti za tri dni.

¹⁸ Tretji dan jim je rekel Jožef: »To morate storiti, če hočete ostati pri življenju – jaz se bojim Boga.

¹⁹ Če ste pošteni, naj ostane eden izmed vas bratov ujetnik v hiši, kjer ste bili zaprti. Vi pa pojdite in nesite žito za vaše gladujoče družine!

²⁰ Potem pripeljite svojega najmlajšega brata k meni! Tako se bodo izkazale vaše besede za resnične in ne boste umrli.« In storili so tako.

²¹ Tedaj so med seboj govorili: »Resnično, pregrešili smo se nad svojim bratom. Kajti videli smo bridkost njegove duše, ko nas je prosil usmiljenja, pa nismo poslušali; zato je prišla nad nas ta stiska.«

²² Ruben jim je govoril: »Ali vam nisem rekel: ‚Ne pregrešite se nad mladeničem!‘ Pa niste poslušali. Tako se, glejte, terja njegova kri.«

²³ Niso pa vedeli, da Jožef razume, ker je z njimi po tolmaču govoril.

²⁴ Obrnil se je proč od njih in se razjokal. Potem se je vrnil k njim in govoril z njimi. Nato je vzel izmed njih Simeona ter ga dal zvezati pred njihovimi očmi.

Jakobovi sinovi se vrnejo v Kanaan

²⁵ Potem je Jožef ukazal, naj jim napolnijo vreče z žitom in jim vrnejo njih denar vsakemu v njegovo vrečo ter jim dajo brašna na pot. In storili so jim tako.

²⁶ Naložili so žito na osle ter odšli od tam.

²⁷ Na prenočišču pa je odprl eden svojo vrečo, da bi nakrmil svojega osla. Pa je zagledal svoj denar. Kajti glej, bil je na vrhu njegove vreče.

²⁸ In rekel je bratom: »Denar mi je bil vrnjen. Tu je, glejte, v moji vreči!« Zavzeli so se in prestrašeni govorili drug drugemu: »Kaj nam je to Bog storil?«

²⁹ Prišli so potem k svojemu očetu Jakobu v kanaansko deželo in so mu vse povedali, kar se jim je pripetilo; rekli so:

³⁰ »Mož, ki je gospodar dežele, je z nami trdo govoril in nas imel za ogleduhe dežele.

³¹ Odgovorili smo mu: ‚Pošteni smo, nismo ogleduhi.

³² Dvanajst nas je bratov, sinov enega očeta; enega ni več, najmlajši pa je zdaj pri našem očetu v kanaanski deželi.‘

³³ Pa nam je rekel mož, ki je gospodar dežele: ‚Po tem bom spoznal, da ste pošteni: enega svojih bratov pustite pri meni, potem vzemite, kar za svoje gladujoče družine potrebujete, in odidite!

³⁴ Potem pripeljite k meni svojega najmlajšega brata in bom spoznal, da niste ogleduhi, ampak da ste pošteni! Vašega brata vam potem dam nazaj in smeli boste hoditi po deželi.‘«

³⁵ Ko so praznili vreče, glej, je vsak našel zavitek svojega denarja v vreči. Ko so videli, oni in njihov oče, zavitke svojega denarja, so se prestrašili.

³⁶ Oče Jakob pa jim je rekel: »Otroke mi jemljete. Jožefa ni več, Simeona ni več in še Benjamina boste vzeli! Nadme vse to prihaja!«

³⁷ Ruben je rekel očetu: »Moja dva sinova usmrti, če ga ne pripeljem nazaj k tebi. Zaupaj mi ga in jaz ti ga vrnem!«

³⁸ Odgovoril je: »Moj sin ne pojde z vami. Kajti njegov brat je mrtev in ta je sam ostal; in če ga zadene na potu, po katerem boste hodili, nesreča, bi spravili moje sive lase z žalostjo pod zemljo.«