1 Mojzes 37 - Ekumenska izdaja

¹ Jakob se je torej naselil v deželi tujčevanja svojega očeta, v kanaanski deželi.

² To je Jakobova zgodovina. Ko je imel Jožef sedemnajst let, je pasel drobnico s svojimi brati. Še mlad je bil pri sinovih očetovih žen Bale in Zelfe. In Jožef je poročal očetu, kar se je o njih slabega govorilo.

3. Jožefova zgodovina Jožef in njegovi bratje

³ Izrael pa je ljubil Jožefa bolj ko vse svoje sinove, ker se mu je rodil v njegovi starosti; zato mu je naredil dolgo suknjo.

⁴ Ko so bratje videli, da ga oče bolj ljubi ko vse njegove brate, so ga sovražili in niso mogli z njim prijazno govoriti.

⁵ Jožef pa je imel sanje in jih povedal bratom; zato so ga še bolj sovražili.

⁶ Rekel jim je: »Poslušajte, kakšne sanje sem imel.

⁷ Glejte, vezali smo snope sredi polja, in glejte, moj snop se je vzdignil in stal, in glejte, vaši snopi so se postavili naokrog in se priklanjali mojemu snopu.«

⁸ Bratje pa so mu rekli: »Ali nam hočeš še kraljevati ali gospodovati?« In sovražili so ga še bolj zaradi njegovih sanj in zaradi njegovih besed.

⁹ Nato je imel še druge sanje in jih povedal bratom. Rekel je: »Glejte, imel sem zopet sanje; in glejte, sonce in mesec in enajst zvezd se mi je priklanjalo.«

¹⁰ Ko je to povedal očetu in bratom, ga je oče pograjal in mu rekel: »Kaj pomenijo te sanje, ki si jih imel? Mar naj res pridemo jaz, tvoja mati in tvoji bratje priklanjat se ti do tal?«

¹¹ Njegovi bratje so ga zato zavidali, oče pa si je to zapomnil.

Bratje prodajo Jožefa v Egipt

¹² Ko so odšli njegovi bratje past drobnico svojega očeta pri Sihemu,

¹³ je rekel Izrael Jožefu: »Ali ne pasejo tvoji bratje v Sihemu? Pridi, pošljem te k njim!« Odgovoril mu je: »Tukaj sem.«

¹⁴ Tedaj mu je rekel: »Pojdi torej, poglej, ali se godi dobro tvojim bratom in ali se godi dobro drobnici, in mi sporoči!« Tako ga je poslal iz hebronske doline in prišel je v Sihem.

¹⁵ Tedaj ga je našel neki mož, ko je, glej, blodil po polju, in mož ga je vprašal: »Kaj iščeš?«

¹⁶ Odgovoril je: »Brate iščem. Povej mi, prosim, kje pasejo!«

¹⁷ Mož je rekel: »Odšli so od tod; kajti slišal sem jih, kako so govorili: ‚Pojdimo v Dotain!‘« In šel je Jožef za brati in jih našel v Dotainu.

¹⁸ Zagledali so ga od daleč, in preden se jim je približal, naredili zvijačen naklep zoper njega, da bi ga usmrtili.

¹⁹ Govorili so drug drugemu: »Glejte, tam prihaja sanjač!

²⁰ In zdaj pridite, ubijmo ga in vrzimo v katerega izmed vodnjakov! Potem porečemo: ‚Huda zver ga je požrla.‘ Tedaj bomo videli, kaj bo iz njegovih sanj!«

²¹ Ko je Ruben to slišal, ga je skušal rešiti iz njihovih rok in je rekel: »Nikar ga ne ubijajmo!«

²² In Ruben jim je dejal: »Ne prelivajte krvi! Vrzite ga v ta vodnjak v pustinji, roke pa nikar ne polagajte nanj!« Tako ga je hotel rešiti iz njihovih rok in ga vrniti očetu.

²³ Ko je torej Jožef prišel k bratom, so slekli Jožefu suknjo, dolgo suknjo, ki jo je nosil.

²⁴ Potem so ga zgrabili in ga vrgli v vodnjak; vodnjak pa je bil prazen, ni bilo vode v njem.

²⁵ Nato so sedli jest. Ko so povzdignili oči in pogledali, glej, je prihajala popotna družba Izmaelcev iz Galaada. Njihove kamele so nosile kozlinec, mastiko in ladan. Potovali so, da to prinesó v Egipt.

²⁶ Tedaj je Juda bratom rekel: »Kak dobiček imamo, če usmrtimo brata in zakrijemo njegovo kri?

²⁷ Dajte, prodajmo ga Izmaelcem in naša roka naj se ga ne loti! Kajti naš brat je, naše meso.« Bratje so ga poslušali.

²⁸ Ko so tedaj madianski trgovci šli mimo, so Jožefa potegnili in spravili iz vodnjaka. Potem so prodali Jožefa za dvajset srebrnikov Izmaelcem, ki so Jožefa odpeljali v Egipt.

²⁹ Ruben pa se je vrnil k vodnjaku in glej, Jožefa ni bilo v vodnjaku. Tedaj je pretrgal svoja oblačila,

³⁰ se vrnil k bratom in rekel: »Dečka ni več tu! In jaz, kam naj grem?«

³¹ Nato so vzeli Jožefovo suknjo, zaklali kozla ter pomočili suknjo v kri.

³² Potem so dolgo suknjo poslali očetu in sporočili: »To smo našli. Poglej, ali je suknja tvojega sina ali ne!«

³³ Ko jo je pogledal, je rekel: »Suknja je mojega sina! Divja zver ga je požrla! Raztrgan, raztrgan je Jožef!«

³⁴ In Jakob je pretrgal oblačila, si ogrnil z raševino ledja ter žaloval za sinom dolgo časa.

³⁵ Tedaj so se vzdignili vsi njegovi sinovi in hčere, da bi ga tolažili; pa se ni dal potolažiti in je dejal: »Žalujoč pojdem k sinu pod zemljo.« Tako ga je oče objokoval.

³⁶ Madianci pa so ga prodali v Egipt Putifarju, faraonovemu dvorniku, načelniku telesne straže.