1 Mojzes 2 - Ekumenska izdaja

¹ Tako sta bila dovršena nebo in zemlja in vsa njuna vojska.

² Bog je dokončal sedmi dan svoje delo, ki ga je naredil, sedmi dan pa počival po vsem svojem delu, ki ga je naredil.

³ In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, ker je ta dan počival po vsem svojem delu, ki ga je ustvaril in naredil.

^4a To je nastanek neba in zemlje, ko sta bila ustvarjena.

Drugo poročilo o stvarjenju. Raj

^4b Takrat, ko je Gospod Bog naredil zemljo in nebo,

⁵ še ni bilo nobenega poljskega bilja na zemlji in nobeno poljsko zelišče še ni poganjalo; zakaj Gospod Bog še ni pošiljal dežja na zemljo in ni bilo človeka, ki bi bil polje obdeloval,

⁶ le vlaga je vstajala iz zemlje in namakala vso površino polja.

⁷ Tedaj je naredil Gospod Bog človeka iz prahu zemlje in mu vdahnil v obličje oživljajočega duha. Tako je postal človek živo bitje.

⁸ Potem je Gospod Bog zasadil vrt v Edenu proti vzhodu in postavil tja človeka, katerega je bil naredil.

⁹ In Gospod Bog je dal zrasti iz zemlje vsakovrstno drevo, prijetno za pogled in dobro za jed, tudi drevo življenja v sredi vrta ter drevo spoznanja dobrega in hudega.

¹⁰ In reka je tekla iz Edena, da je namakala vrt; od tam pa se je delila v štiri veletoke.

¹¹ Ime prvemu je Fison; ta obteka vso deželo Hevila, kjer je zlato;

¹² in zlato te dežele je dobro; tam je bdelij in kamen oniks.

¹³ Drugi reki je ime Gehon; ta obteka vso deželo Kuš.

¹⁴ Tretji reki je ime Tigris; ta teče vzhodno od Asurja. Četrta reka pa je Evfrat.

¹⁵ Vzel je torej Gospod Bog človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval.

¹⁶ In Gospod Bog je dal človeku tole zapoved: »Od vseh dreves v vrtu smeš jesti;

¹⁷ od drevesa spoznanja dobrega in hudega pa nikar ne jej! Zakaj brž ko bi jedel od njega, boš moral umreti.«

¹⁸ Tedaj je rekel Gospod Bog: »Ni dobro človeku samemu biti; naredim naj mu pomočnico, njemu primerno.«

¹⁹ Gospod Bog je torej naredil iz zemlje vse živali polja in vse ptice neba in jih privedel k človeku, da bi videl, kako jih bo imenoval, in da bi vsakršno živo bitje imelo tisto ime, ki bi mu ga dal človek.

²⁰ In človek je dal imena vsej živini in vsem pticam neba in vsem živalim polja; a za človeka se ni našla pomočnica, njemu primerna.

²¹ Nato je poslal Gospod Bog človeku trdno spanje; in ko je zaspal, je vzel eno izmed njegovih reber ter napolnil z mesom njegovo mesto.

²² In Gospod Bog je naredil iz rebra, ki ga je vzel človeku, ženo ter jo privedel k človeku.

²³ Tedaj je rekel človek: »To je zdaj kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala možinja; kajti iz moža je vzeta.

²⁴ Zaradi tega bo zapustil mož očeta in mater in se držal svoje žene in bosta eno telo.«

²⁵ Bila sta pa oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram.