1 Mojzes 19 - Ekumenska izdaja

Uničenje Sodome

¹ Oba angela sta tedaj prišla v Sodomo na večer, ko je Lot sedel pri sodomskih vratih. Ko ju je Lot zagledal, je vstal, jima šel naproti ter se poklonil z obličjem do zemlje.

² Potem je rekel: »Prosim, gospoda, stopita v hišo svojega služabnika, da prenočita, in si umijeta noge! Jutri zarana pa bosta vstala in šla svojo pot.« Toda odgovorila sta: »Ne, ampak na cesti bova prenočila.«

³ Pa ju je zelo silil, tako da sta stopila k njemu in prišla v njegovo hišo. Potem jima je napravil večerjo ter spekel opresnikov in sta jedla.

⁴ Nista pa še legla spat, ko so meščani, sodomski moški, obstopili hišo, dečki in starci, vse ljudstvo do zadnjega moža.

⁵ Klicali so Lota in mu govorili: »Kje sta moža, ki sta nocoj prišla k tebi? Pripelji ju ven k nam, da ju spoznamo!«

⁶ Lot je tedaj šel k njim pred vrata, a zaprl duri za seboj.

⁷ Potem je rekel: »Nikar, bratje moji, prosim, ne delajte hudega!

⁸ Glejte, prosim, imam dve hčeri, ki še nista spoznali moža. Nji pripeljem k vam, da storite z njima, kar se vam poljubi. Samo tema možema ne smete nič hudega storiti, ker sta prišla v senco moje strehe.«

⁹ Odgovorili so: »Poberi se od tod!« in rekli: »Ta je sem prišel kot tujec in bi smel že soditi? Storimo ti zdaj še kaj hujšega kot onima!« In pritiskali so silno na Lota in bili vedno bolj blizu, da bi vlomili vrata.

¹⁰ Tedaj sta stegnila moža roke in potegnila Lota k sebi v hišo ter zaprla duri.

¹¹ Moške pa, ki so stali pred hišnimi vrati, male in velike, sta oslepila, tako da niso mogli najti vrat.

¹² Nato sta rekla moža Lotu: »Koga še imaš tukaj? Zeta ali sinove ali hčere ali kogar koli imaš v mestu, odpelji jih iz tega kraja!

¹³ Kajti pokončala bova ta kraj, ker je njih vpitje veliko pred Gospodom. Zato naju je Gospod poslal, da ga pokončava.«

¹⁴ Tedaj je šel Lot ven in govoril s svojima zetoma, ki sta mislila vzeti njegovi hčeri, in rekel: »Vstanita, pojdita iz tega kraja! Kajti Gospod bo to mesto pokončal.« Toda zeta sta mislila, da se šali.

¹⁵ Ko pa je zasvitala jutranja zarja, sta angela silila Lota z besedami: »Vstani, vzemi ženo in hčeri, ki sta še doma, da ne zgubiš življenja zaradi hudobije tega mesta!«

¹⁶ Ko se je še obotavljal, sta prijela moža njega, ženo in obe hčeri za roko, ker mu je Gospod prizanesel, in ga peljala ven ter izpustila zunaj mesta.

¹⁷ Ko sta jih peljala na plano, je eden rekel: »Reši se, gre za tvoje življenje! Ne oziraj se nazaj; ne ustavljaj se nikjer v pokrajini! V gorovje se reši, da ne zgubiš življenja!«

¹⁸ Lot pa jima je odgovoril: »Ne tako, Gospod!

¹⁹ Glej, prosim, tvoj služabnik je našel milost v tvojih očeh in veliko je tvoje usmiljenje, ki si mi ga skazal, da si mi rešil življenje. Toda jaz se ne morem rešiti na gorovje: mogla bi me zadeti nesreča in bi moral umreti.

²⁰ Glej vendar, tu blizu je mesto, kamor bi mogel uteči. In majčkeno je: naj se, prosim, tja rešim – ni li majčkeno –, da ostanem pri življenju.«

²¹ Rekel mu je: »Glej, ozrl sem se nate tudi v tem, da ne razdenem mesta, o katerem si govoril.

²² Reši se hitro tja! Kajti ničesar ne morem storiti, dokler ne prideš tja.« Zato se je imenovalo to mesto Segor.

²³ Sonce je vzhajalo nad zemljo, ko je Lot prišel v Segor.

²⁴ Tedaj je Gospod dežil nad Sodomo in Gomoro žveplo in ogenj od Gospoda, z nebes.

²⁵ In razdejal je ta mesta in vso pokrajino, tudi vse prebivalce teh mest in rastlinstvo te zemlje.

²⁶ Njegova žena pa se je ozrla nazaj in je postala solnat steber.

²⁷ Abraham pa je odrinil zgodaj zjutraj na kraj, kjer je stal pred Gospodom.

²⁸ Ozrl se je proti Sodomi in Gomori in proti vsej zemlji te pokrajine; in glej, ko je pogledal, se je dim dvigal s pokrajine, kakor dim iz peči.

²⁹ Pri tem, ko je Bog uničil mesta te pokrajine, se je spomnil Bog Abrahama ter spravil Lota proč od razdejanja, ko je razdejal mesta, ki je v njih Lot prebival.

Poreklo Moabcev in Amoncev

³⁰ Lot je potem šel iz Segorja navzgor in se naselil na gorovju; tudi obe hčeri sta bili z njim; bal se je namreč ostati v Segorju. Bival pa je v neki votlini, on in obe hčeri.

³¹ Tedaj je rekla starejša mlajši: »Najin oče je star in ni moža v deželi, ki bi se nama mogel približati po navadi vsega sveta.

³² Daj, dajva očetu piti vina in pojdiva k njemu, da obudiva zarod iz svojega očeta!«

³³ Dali sta torej tisto noč očetu piti vina. Potem je šla starejša in legla k očetu. Pa ni zaznal, ne ko je legla, ne ko je vstala.

³⁴ Naslednji dan je rekla starejša mlajši: »Glej, ležala sem preteklo noč pri očetu; dajva mu tudi nocoj piti vina, potem idi ti in pojdi k njemu, da ohraniva zarod po svojem očetu!«

³⁵ In dali sta tudi tisto noč očetu piti vina. Potem je vstala mlajša ter legla k njemu. Pa ni zaznal, ne ko je legla, ne ko je vstala.

³⁶ Tako sta spočeli obe Lotovi hčeri od svojega očeta.

³⁷ Starejša je rodila sina in ga imenovala Moaba; ta je bil oče današnjih Moabcev.

³⁸ Tudi mlajša je rodila sina in ga imenovala Benami; ta je bil oče današnjih Amoncev.