1 Kralji 8 - Ekumenska izdaja

Posvetitev templja in zahvala

¹ Tedaj je zbral Salomon Izraelove starešine in vse poglavarje rodov, kneze izraelskih družin, pri kralju Salomonu v Jeruzalemu, da bi prenesli skrinjo zaveze Gospodove iz Davidovega mesta, to je s Siona.

² In zbrali so se pri kralju Salomonu vsi Izraelci ob prazniku v mesecu etanimu, to je v sedmem mesecu.

³ Ko so vsi Izraelovi starešine prišli, so duhovniki vzdignili skrinjo

⁴ ter prenesli skrinjo Gospodovo, shodni šotor in vse svete priprave, ki so bile v šotoru; prenesli so jih duhovniki in leviti.

⁵ Nato je kralj Salomon in z njim ves Izraelov zbor, ki se je pri njem sešel pred skrinjo, daroval toliko drobnice in govedi, da je zaradi množine niso mogli prešteti ne preceniti.

⁶ Potem so duhovniki skrinjo zaveze Gospodove prinesli na njeno mesto, v notranji tempeljski prostor, v Presveto, pod peruti kerubov.

⁷ Keruba sta namreč razprostirala peruti nad mestom, kjer je stala skrinja. Tako sta keruba pokrivala skrinjo in njena drogova od zgoraj.

⁸ Drogova sta bila tako dolga, da sta se konca drogov videla iz Svetega pred Presvetim; dalje zunaj pa se nista videla. Ondi sta bila do današnjega dne.

⁹ V skrinji ni bilo nič drugega kakor dve kamniti tabli, ki ju je bil Mojzes ob Horebu vanjo položil, ko je Gospod sklenil zavezo z Izraelovimi sinovi pri njih izhodu iz egiptovske dežele.

¹⁰ Ko so duhovniki prišli iz svetišča, je oblak napolnil hišo Gospodovo,

¹¹ tako da duhovniki zaradi oblaka niso mogli pristopiti, da bi opravljali službo. Kajti Gospodovo veličastvo je napolnilo hišo Gospodovo.

¹² Tedaj je rekel Salomon: »Gospod je rekel, da bo prebival v temoti.

¹³ Sezidal sem ti hišo za stanovanje, mesto za tvoje prebivališče na veke.«

¹⁴ Nato se je kralj obrnil in blagoslovil ves Izraelov zbor, ko je ves Izraelov zbor tam stal.

¹⁵ Rekel je: »Hvaljen Gospod, Bog Izraelov, ki je zdaj s svojo roko izpolnil obljubo, dano s svojimi usti mojemu očetu Davidu, ko je rekel:

¹⁶ ‚Odkar sem izpeljal svoje ljudstvo Izraela iz Egipta, nisem izvolil iz nobenega Izraelovega rodu mesta, da bi se tam sezidala hiša, ki bi v njej prebivalo moje ime. Davida pa sem izvolil, da bi bil nad mojim ljudstvom Izraelom.‘

¹⁷ Moj oče David je sicer hotel zidati hišo imenu Gospoda, Izraelovega Boga.

¹⁸ Toda Gospod je rekel mojemu očetu Davidu: ‚Ker si mislil sezidati hišo mojemu imenu, si prav storil, da si to nameraval.

¹⁹ Vendar ne boš ti zidal te hiše, marveč tvoj sin, ki se ti bo rodil, ta bo zidal hišo mojemu imenu.‘

²⁰ Gospod je spolnil svojo obljubo, ki jo je dal: Jaz sem stopil na mesto svojega očeta Davida in sedel na Izraelov prestol, kakor je Gospod obljubil, in sezidal hišo imenu Gospoda, Izraelovega Boga.

²¹ Pripravil sem ondi mesto za skrinjo, v kateri je Gospodova zaveza, ki jo je sklenil z našimi očeti, ko jih je peljal iz egiptovske dežele.«

Salomonova molitev

²² Nato je Salomon vpričo vsega Izraelovega zbora stopil pred Gospodov oltar, razprostrl roke proti nebu

²³ in molil: »Gospod, Izraelov Bog! Ni ga tebi enakega Boga v nebesih gori in na zemlji doli. Zavezo in milost hraniš svojim služabnikom, ki z vsem srcem hodijo pred teboj.

²⁴ Svojemu služabniku, mojemu očetu Davidu, si spolnil, kar si mu bil obljubil. Kar si s svojimi usti govoril, si v dejanju spolnil, kakor potrjuje današnji dan.

²⁵ Gospod, Izraelov Bog, spolni zdaj svojemu služabniku, mojemu očetu Davidu, kar si mu obljubil z besedami: ‚Ne bo ti zmanjkalo pred menoj moža, ki bo sedel na Izraelovem prestolu. Samo če bodo tvoji potomci pazili na svojo pot, da bodo tako pred menoj hodili, kakor si ti hodil pred menoj.‘

²⁶ Zdaj torej, Izraelov Bog, prosim, naj se uresniči tvoja obljuba, ki si jo dal svojemu služabniku, mojemu očetu Davidu.

²⁷ Toda, ali v resnici prebiva Bog na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal!

²⁸ Vendar se ozri na molitev svojega služabnika in na njegovo prošnjo, Gospod, moj Bog! Poslušaj klic in molitev, ki jo tvoj služabnik pred teboj danes moli!

²⁹ Naj bodo tvoje oči noč in dan odprte nad to hišo, nad mestom, o katerem si obljubil: ‚Ondi bo moje ime.‘ Poslušaj molitev, ki jo bo opravljal na tem mestu tvoj služabnik!

³⁰ Poslušaj prošnjo svojega služabnika in svojega ljudstva Izraela, kakor bodo molili na tem mestu! Poslušaj na mestu, kjer prebivaš, v nebesih, poslušaj in odpuščaj!

³¹ Če se kdo pregreši zoper svojega bližnjega in se mu naloži prisega, da se z njo očisti, in pride za prisego pred tvoj oltar v tej hiši,

³² poslušaj ti v nebesih, nastopi in sodi svoje služabnike! Krivičnega obsodi ter obrni njegovo delo na njegovo glavo! Pravičnega pa opraviči ter mu povrni po njegovi pravičnosti!

³³ Če bo tvoje ljudstvo Izrael pred sovražnikom premagano, ker se bodo pregrešili zoper tebe, pa se bodo k tebi spreobrnili in slavili tvoje ime ter v tej hiši k tebi molili in prosili,

³⁴ jih ti poslušaj v nebesih in odpusti greh svojega ljudstva Izraela ter jih nazaj pripelji v deželo, ki si jo dal njih očetom!

³⁵ Če se bo nebo zaprlo in ne bo dežja, ker se bodo zoper tebe pregrešili, pa bodo molili na tem mestu in slavili tvoje ime ter se spreobrnili od svojih grehov, ker jih boš ponižal,

³⁶ jih ti poslušaj v nebesih in odpusti greh svojih služabnikov in svojega ljudstva Izraela ter jim pokaži pravo pot, po kateri naj hodijo, in daj dežja svoji deželi, ki si jo dal svojemu ljudstvu v dedino!

³⁷ Če bo nastala v deželi lakota, če bo nastopila kuga, snet, rja, kobilica, mrčes, če ga bo njegov sovražnik stiskal v katerem koli njegovih mest, naj si bo katera koli nadloga ali bolezen:

³⁸ vsako molitev, vsako prošnjo, ki jo opravi kdor koli izmed vsega tvojega ljudstva Izraela, ko bo vsak spoznal nadlogo svojega srca in razprostrl roke proti tej hiši,

³⁹ ti poslušaj v nebesih, na mestu, kjer prebivaš, in odpusti ter stori in povrni vsakemu po vseh njegovih potih, ker poznaš njegovo srce! Kajti ti edini poznaš srca vseh človeških otrok,

⁴⁰ da se te bodo bali vse dni, dokler živé v deželi, ki si jo dal našim očetom!

⁴¹ A tudi tujca, ki ni izmed tvojega ljudstva Izraela, ampak bo prišel iz daljne dežele zaradi tvojega imena –

⁴² slišali bodo namreč o tvojem velikem imenu, o tvoji močni roki in o tvojem stegnjenem laktu – ko bo torej prišel in molil v tej hiši,

⁴³ ga ti poslušaj v nebesih, na mestu, kjer prebivaš, in stori vse, za kar bo tujec k tebi klical, da bodo vsi narodi na zemlji spoznali tvoje ime, te častili kakor tvoje ljudstvo Izrael in se prepričali, da se po tvojem imenu imenuje ta hiša, ki sem jo sezidal!

⁴⁴ Če pojde tvoje ljudstvo na vojsko zoper svoje sovražnike po potu, po katerem jih pošlješ, pa bodo molili h Gospodu proti mestu, ki si ga izvolil, in proti hiši, ki sem jo sezidal tvojemu imenu,

⁴⁵ poslušaj v nebesih njih molitev in njih prošnjo ter jim nakloni pravico!

⁴⁶ Če se bodo zoper tebe pregrešili – saj ni človeka, ki bi ne grešil – in se boš nad njimi razsrdil ter jih izročil sovražniku, tako da jih bodo njih zmagalci ujete odpeljali v sovražnikovo deželo, daljno ali bližnjo,

⁴⁷ pa se bodo v svojem srcu premislili v deželi, kjer bodo ujeti, se bodo spreobrnili in te zaprosili v deželi svojih zmagalcev ter priznali: ‚Grešili smo in krivično ravnali, brezbožni smo bili‘ –

⁴⁸ če se bodo torej z vsem srcem in vso dušo spreobrnili k tebi v deželi svojih sovražnikov, ki jih bodo ujete odpeljali, ter bodo molili k tebi, obrnjeni proti svoji deželi, ki si jo dal njih očetom, proti mestu, ki si ga izvolil, in proti hiši, ki sem jo sezidal tvojemu imenu,

⁴⁹ poslušaj v nebesih, na mestu, kjer prebivaš, njih molitev in njih prošnjo ter jim nakloni pravico!

⁵⁰ Tedaj odpusti svojemu ljudstvu, kar bodo grešili zoper tebe, in vse prestopke, s katerimi se bodo zoper tebe pregrešili, ter vzbudi usmiljenje pri njih zmagalcih, da se jih usmilijo!

⁵¹ Kajti tvoje ljudstvo so in tvoja lastnina, ki si jih izpeljal iz Egipta, iz srede topilnice železa.

⁵² Naj bodo tvoje oči odprte za prošnjo tvojega služabnika in za prošnjo tvojega ljudstva Izraela, da jih uslišiš v vsem, za kar k tebi kličejo.

⁵³ Ti si jih namreč izmed vseh ljudstev na zemlji sebi odločil za lastnino, kakor si obljubil po svojem služabniku Mojzesu, ko si izpeljal naše očete iz Egipta, o Gospod Jahve!«

Salomonova prošnja za božji blagoslov

⁵⁴ Ko je Salomon končal vso to molitev in milo prošnjo h Gospodu, je vstal izpred Gospodovega oltarja, kjer je klečal in povzdigoval roke proti nebu;

⁵⁵ ustopil se je in blagoslovil vso Izraelovo občino, z močnim glasom govoreč:

⁵⁶ »Hvaljen Gospod, ki je naklonil mir svojemu ljudstvu Izraelu povsem, kakor je obljubil! Ni ostala nespolnjena niti ena izmed vseh njegovih lepih obljub, ki jih je dal po svojem služabniku Mojzesu.

⁵⁷ Gospod, naš Bog, naj bo z nami, kakor je bil z našimi očeti! Naj nas ne zapusti in ne zavrže,

⁵⁸ naj nagne naša srca k sebi, da bomo hodili po vseh njegovih potih in spolnjevali njegove zapovedi, zakone in naredbe, ki jih je zapovedal našim očetom!

⁵⁹ In te moje besede, s katerimi sem ponižno prosil pred Gospodom, naj bodo noč in dan navzočne Gospodu, našemu Bogu, da svojemu služabniku in svojemu ljudstvu Izraelu vsakokrat nakloni, kar je potrebno,

⁶⁰ da spoznajo vsa ljudstva na zemlji, da je Jahve Bog in nihče drug.

⁶¹ Vaše srce pa bodi popolnoma vdano Gospodu, našemu Bogu, da boste hodili po njegovih zakonih in spolnjevali njegove zapovedi kakor danes!«

Daritve pri posvetitvi templja

⁶² Nato je kralj in z njim ves Izrael daroval pred Gospodom klavne daritve.

⁶³ V mirovno daritev, ki jo je Salomon poklonil Gospodu, je daroval dvaindvajset tisoč goved in sto dvajset tisoč ovac. Tako so kralj in vsi Izraelovi sinovi posvetili hišo Gospodovo.

⁶⁴ Tisti dan je kralj posvetil sredino dvora pred hišo Gospodovo. Ondi je namreč daroval žgalne in jedilne daritve ter tolščo mirovnih daritev, ker je bil bronasti oltar, ki je stal pred Gospodom, premajhen, da bi obsegel žgalne in jedilne daritve ter tolščo mirovnih daritev.

⁶⁵ Salomon in z njim ves Izrael, velik zbor od vhoda v Emat do Egiptovskega potoka, je takrat obhajal praznik pred Gospodom, našim Bogom, sedem dni in še sedem dni, torej štirinajst dni.

⁶⁶ Osmi dan pa je ljudstvo odpustil. Poslovili so se od kralja in šli v svojo domovino veseli in dobre volje zaradi vsega dobrega, kar je Gospod storil svojemu služabniku Davidu in svojemu ljudstvu Izraelu.