1 Kralji 2 - Ekumenska izdaja

Davidova oporoka in smrt

¹ Ko so se približali dnevi, da David umre, je sinu Salomonu naročil:

² »Nastopam pot vse zemlje; okrepi se in bodi mož!

³ Drži se postave Gospoda, svojega Boga, hodi po njegovih potih in spolnjuj njegove zakone, zapovedi, predpise in naredbe, kakor je pisano v Mojzesovi postavi, da boš imel srečo pri vsem, kar boš delal in česar se boš lotil!

⁴ Potem bo Gospod spolnil svojo obljubo, ki mi jo je dal z besedami: ‚Če bodo tvoji sinovi pazili na svojo pot in zvesto hodili pred menoj z vsem srcem in vso dušo, bo vedno kateri tvojih potomcev na Izraelovem prestolu.‘

⁵ Dalje veš sam, kaj mi je storil Sarvijin sin Joab, kaj je storil dvema vojvodama Izraelovih vojsk, Nerovemu sinu Abnerju in Jeterjevemu sinu Amasu, da ju je ubil in je kakor v vojski prelil kri v miru ter si kakor v vojski okrvavil pas okoli ledij in obuvalo na nogah.

⁶ Stori torej po svoji modrosti in ne daj njegovim sivim lasem mirno iti v podzemlje!

⁷ Sinovom Galaadčana Berzelaja pa skazuj milost: naj bodo med tistimi, ki jedo pri tvoji mizi, kajti tako so prišli k meni, ko sem bežal pred tvojim bratom Absalomom.

⁸ Glej, imaš še pri sebi Benjaminovca Gerovega sina Semeja iz Bahurima. Ta me je s hudo kletvijo preklinjal, ko sem šel v Mahanaim. Ko pa mi je potem prišel k Jordanu naproti, sem mu prisegel pri Gospodu: ‚Ne bom te usmrtil z mečem.‘

⁹ Zdaj pa ga nikar ne puščaj brez kazni! Saj si moder mož in veš, kaj mu stôri, da spraviš njegove sive lase s krvjo v podzemlje.«

¹⁰ Potem je David legel k svojim očetom in bil pokopan v Davidovem mestu.

¹¹ Dni pa, katere je David kraljeval nad Izraelom, je bilo štirideset let; v Hebronu je kraljeval sedem let in v Jeruzalemu triintrideset let.

¹² Salomon je torej zasedel prestol svojega očeta Davida in njegovo kraljestvo se je zelo utrdilo.

Salomon odpravi svoje nasprotnike

¹³ Hagitin sin Adonija je prišel k Salomonovi materi Betsabeji. Ko je vprašala: »Ali pomeni tvoj prihod kaj dobrega?« je odgovoril: »Da«

¹⁴ in pristavil: »Rad bi s teboj nekaj govoril.« Ko je velela: »Govori!«

¹⁵ je rekel: »Ti veš, da je kraljestvo pripadalo meni in da je ves Izrael pričakoval, da bom kralj. Toda kraljestvo se je preneslo in je pripadlo mojemu bratu, ker mu ga je Gospod določil.

¹⁶ Zdaj pa imam še prošnjo do tebe; nikar me ne zavračaj!« Ko mu je velela: »Govori!«

¹⁷ je rekel: »Reci, prosim, kralju Salomonu, kajti tebe ne bo zavrnil, naj mi dá Sunamljanko Abisago za ženo!«

¹⁸ Betsabeja je odvrnila: »Dobro, govorila bom zate s kraljem.«

¹⁹ Ko je Betsabeja prišla h kralju Salomonu, da bi z njim govorila za Adonija, je kralj vstal, ji šel naproti ter se ji priklonil. Nato je sedel na svoj prestol in dal postaviti prestol za kraljevo mater, da je sedla na njegovo desnico.

²⁰ Potem je rekla: »Imam majhno prošnjo do tebe; nikar me ne zavračaj!« Kralj ji je odgovoril: »Prosi, moja mati! Kajti ne bom te zavrnil.«

²¹ Nato je dejala: »Naj se dá Sunamljanka Abisaga tvojemu bratu Adoniju za ženo!«

²² Kralj Salomon je odvrnil in svoji materi rekel: »Zakaj prosiš Sunamljanke Abisage za Adonija? Prosi zanj kraljestva! Saj je moj starejši brat in na njegovi strani sta duhovnik Abjatar in Sarvijin sin Joab.«

²³ In kralj Salomon je prisegel pri Gospodu: »Bog naj mi stori to in to: za ceno svojega življenja je Adonija izrekel to prošnjo!

²⁴ Zdaj torej, kakor resnično živi Gospod, ki me je potrdil in me posadil na prestol mojega očeta Davida ter mi ustanovil hišo, kakor je obljubil; še danes naj Adonija umre!«

²⁵ In kralj Salomon je poslal Jojadovega sina Banaja, ki ga je pobil, da je umrl.

²⁶ Duhovniku Abjatarju pa je kralj rekel: »Pojdi v Anatot na svoje zemljišče! Sicer si zaslužil smrt, pa te danes ne bom usmrtil, ker si nosil skrinjo Gospoda Jahveja pred mojim očetom Davidom in vse pretrpel, kar je pretrpel moj oče.«

²⁷ Tako je Salomon zavrgel Abjatarja, da ni bil več Gospodov duhovnik, da se je spolnila Gospodova beseda, ki jo je govoril o Helijevi hiši v Silu.

²⁸ Glas o tem je prišel do Joaba. Ker se je bil Joab pridružil Adoniju, ni pa se bil pridružil Absalomu, je Joab pribežal v Gospodov šotor in se oprijel oltarnih rogov.

²⁹ Ko so kralju Salomonu sporočili: »Joab je pribežal v Gospodov šotor in je, glej, pri oltarju,« je Salomon poslal Jojadovega sina Banaja z naročilom: »Pojdi, pobij ga!«

³⁰ Ko je Banaja prišel h Gospodovemu šotoru in mu rekel: »Tako pravi kralj: Pridi ven!« je odgovoril: »Ne, ampak tukaj bom umrl.« Banaja je sporočil kralju: »Tako je rekel Joab in tako mi odgovoril.«

³¹ Kralj mu je ukazal: »Stori, kakor je rekel! Pobij ga in pokoplji, da kri, ki jo je prelil brez vzroka, odpraviš od mene in od hiše mojega očeta!

³² Gospod naj obrne njegovo kri nazaj na njegovo glavo, ker je pobil dva moža, ki sta bila pravičnejša in boljša od njega, in ju z mečem usmrtil, ne da bi moj oče David za to vedel: Nerovega sina Abnerja, vojvoda Izraelove vojske, in Jeterjevega sina Amasa, vojvoda Judove vojske.

³³ Tako naj se za vedno obrne njuna kri nazaj na Joabovo glavo in na glavo njegovega zaroda. Davidu in njegovemu zarodu, njegovi hiši in njegovemu prestolu pa bodi vedno blagor od Gospoda!«

³⁴ Jojadov sin Banaja je torej šel ter ga pobil in usmrtil. Pokopan je bil v svoji hiši v puščavi.

³⁵ Namesto njega je kralj postavil Jojadovega sina Banaja čez vojsko, in duhovnika Sadoka je kralj postavil namesto Abjatarja.

³⁶ Dalje je dal kralj poklicati Semeja in mu velel: »Sezidaj si hišo v Jeruzalemu in prebivaj ondi ter ne hodi od ondod nikamor.

³⁷ Kadar koli odideš in prideš čez potok Cedron – vedi za gotovo – boš umrl! Tvoja kri bo prišla nad tvojo glavo.«

³⁸ Semej je kralju odgovoril: »Dobro! Kakor je moj gospod in kralj govoril, tako bo tvoj hlapec storil.« Tako je prebival Semej dolgo let v Jeruzalemu.

³⁹ Po treh letih pa sta Semeju zbežala dva hlapca k Maakovemu sinu Akisu, kralju v Getu. In Semeju so sporočili: »Glej, tvoja hlapca sta v Getu.«

⁴⁰ Semej se je vzdignil, osedlal osla in šel k Akisu v Get iskat svoja hlapca. Tako je šel Semej in pripeljal iz Geta svoja hlapca.

⁴¹ Salomonu pa so naznanili, da je šel Semej iz Jeruzalema v Get in se zopet vrnil.

⁴² Kralj je dal Semeja poklicati in mu rekel: »Ali te nisem zaprisegel pri Gospodu in ti zabičal: ‚Kadarkoli odideš in greš kam drugam – vedi za gotovo – boš umrl?‘ Takrat si mi odgovoril: ‚Dobro! Slišal sem.‘

⁴³ Zakaj se torej nisi držal Gospodove prisege in zapovedi, ki sem ti jo dal?«

⁴⁴ Nato je kralj Semeju rekel: »Ti veš za vse hudo – tvoje srce se ga zaveda – ki si ga storil mojemu očetu Davidu. Gospod naj obrne tvojo hudobijo na tvojo glavo.

⁴⁵ Kralj Salomon pa je blagoslovljen in Davidov prestol bo vedno trdno stal pred Gospodom!«

⁴⁶ In kralj je naročil Jojadovemu sinu Banaju; ta je šel in ga pobil, da je umrl. In kraljestvo se je utrdilo v Salomonovi roki.