1 Korinčanom 2 - Ekumenska izdaja

¹ Tudi ko sem jaz prišel k vam, bratje, nisem prišel z visokostjo besede ali modrosti vam oznanjat pričevanje božje.

² Sklenil sem bil namreč nič drugega ne vedeti med vami ko Jezusa Kristusa, in to križanega.

³ In jaz sem prišel k vam slaboten in v strahu in velikem trepetu,

⁴ in moja beseda in moja pridiga ni bila v prepričevalnih besedah modrosti, ampak v skazovanju Duha in moči,

⁵ da bi vaša vera ne slonela na človeški modrosti, ampak na božji moči.

⁶ Modrost pa oznanjamo med popolnimi, toda ne modrosti tega sveta, tudi ne poglavarjev tega sveta, ki preminevajo,

⁷ marveč oznanjamo skrivnostno modrost božjo, ki jo je Bog pred veki vnaprej določil v naše poveličanje;

⁸ ki je ni spoznal nobeden izmed prvakov tega sveta; ko bi jo bili namreč spoznali, bi Gospoda veličastva ne bili križali,

⁹ ampak, kakor je pisano: »Kar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo,«

¹⁰ je nam Bog razodel po svojem Duhu; Duh namreč preiskuje vse, celo globočine božje.

¹¹ Kajti kdo izmed ljudi ve, kaj je v človeku, kakor le duh človekov, ki je v njem? Tako tudi, kar je božjega, nihče ne pozna kakor le Duh božji.

¹² Mi pa nismo prejeli duha sveta, temveč Duha, ki je iz Boga, da bi spoznali, kar nam je Bog milostno daroval:

¹³ in to tudi oznanjamo, ne z besedami, kakor jih uči človekova modrost, marveč kakor jih uči Duh, tako da razlagamo duhovno, kar je duhovnega.

¹⁴ Naravni človek pa ne sprejema, kar je božjega Duha, kajti zanj je nespamet in ne more razumeti, ker se duhovno presoja;

¹⁵ duhovni pa presoja vse, a njega samega ne presoja nihče.

¹⁶ »Zakaj kdo je spoznal misel Gospodovo, da bi njega učil?« Mi pa imamo misel Kristusovo.