Sv. Lukež 13 - Chráskov prevod

¹ Bili so pa ravno ta čas tu nekateri, ki so mu poročali o Galilejcih, katerih kri je zmešal Pilat z njih daritvami.

² In Jezus odgovori in jim reče: Menite li, da so bili ti Galilejci največji grešniki med vsemi Galilejci, ker so to pretrpeli?

³ Ne, pravim vam, temveč če se ne izpokorite, poginete vsi tako.

⁴ Ali tistih osemnajst, na katere je padel stolp v Siloamu in jih pobil: menite li, da so bili ti najbolj krivi med vsemi ljudmi, ki prebivajo v Jeruzalemu?

⁵ Ne, pravim vam, temveč če se ne izpokorite, poginete vsi enako.

⁶ Pravil je pa to priliko: Nekdo je imel smokvo zasajeno v vinogradu svojem; in prišel je iskat sadu na njej in ga ni našel.

⁷ Reče pa vinogradniku: Glej, tri leta je, odkar hodim iskat sadu na tej smokvi, in ga ne najdem. Posekaj jo torej! Čemu še trati zemljo?

⁸ On pa odgovori in reče: Gospod, pusti jo še to leto, da jo okopljem in ospem z gnojem,

⁹ da li prihodnjič rodi sad; če pa ne, posekaš jo potem.

¹⁰ Učil je pa v eni njih shodnic v soboto.

¹¹ In glej, bila je tu žena, ki je imela duha bolezni osemnajst let in je bila sključena ter se nikakor ni mogla pokoncu vzkloniti.

¹² Ko pa jo Jezus ugleda, jo pokliče in ji reče: Žena, rešena si bolezni svoje.

¹³ In položi nanjo roke, in ona se pri tej priči zravna ter hvali Boga.

¹⁴ Izpregovori pa načelnik shodnice, jezeč se, da je Jezus zdravil v soboto, in reče ljudstvu: Šest dni je, v katerih velja delati; v teh torej pridite in se zdravite, ne pa sobotni dan.

¹⁵ Gospod mu pa odgovori in reče: Hinavci, ali ne odvezuje vsak izmed vas v soboto svojega vola ali osla od jasli in ga ne goni napajat?

¹⁶ Te žene pa, ki je hči Abrahamova in ki jo je bil satan zvezal, glej, že osemnajst let, ali je ni bilo treba rešiti te vezi v sobotni dan?

¹⁷ In ko to pravi, se sramujejo vsi, ki so mu nasprotovali; vsa množica se pa raduje slavnih del, ki so se godila po njem.

¹⁸ Pravil je pa: Čemu je podobno kraljestvo Božje in čemu naj ga primerim?

¹⁹ Podobno je gorčičnemu zrnu, ki ga človek vzame in vrže na vrt svoj, in ono zraste in postane drevo, in ptice nebeške se nastanijo po vejah njegovih.

²⁰ In zopet reče: Čemu naj primerim kraljestvo Božje?

²¹ Podobno je kvasu, ki ga vzame žena in ga vmesi v tri merice moke, dokler se vse ne skvasi.

²² In hodil je po mestih in vaseh, učeč in potujoč proti Jeruzalemu.

²³ Reče mu pa nekdo: Gospod, je li pač malo teh, ki se zveličajo? On jim pa reče:

²⁴ Borite se, da vnidete skozi tesna vrata; zakaj veliko, pravim vam, si jih bo prizadevalo priti noter, pa ne bodo mogli.

²⁵ Ko nekoč hišni gospodar vstane in zapre hišna vrata, tedaj začnete zunaj postajati in na vrata trkati, govoreč: Gospod, Gospod, odpri nam! pa vam odgovori in poreče: Ne poznam vas, odkod ste.

²⁶ Tedaj začnete praviti: Jedli smo pred teboj in pili, in po ulicah naših si učil.

²⁷ Pa poreče: Pravim vam, ne poznam vas, odkod ste. Odstopite od mene vsi, ki delate krivico.

²⁸ Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama in Izaka in Jakoba in vse preroke v kraljestvu Božjem, sebe pa izgnane zunaj.

²⁹ In pridejo od vzhoda in zahoda, od severa in juga, in bodo sedeli za mizo v kraljestvu Božjem.

³⁰ In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in prvi, ki bodo zadnji.

³¹ Ravno to uro pristopijo k njemu nekateri farizeji, veleč mu: Izidi in pojdi odtod, ker Herod te hoče umoriti.

³² In reče jim: Pojdite in povejte temu lisjaku: Glej, izganjam zle duhove in ozdravljam danes in jutri, a tretji dan dokončam.

³³ Sicer pa moram danes in jutri in pojutrišnjem svojo pot nadaljevati, ker ni mogoče preroku poginiti zunaj Jeruzalema.

³⁴ Jeruzalem, Jeruzalem, ki ubijaš preroke in kamenaš tiste, ki so k tebi poslani! Kolikrat sem hotel zbrati otroke tvoje kakor kokla piščeta svoja pod peruti, a niste hoteli!

³⁵ Glej, zapušča se vam dom vaš pust. Pravim vam pa, da me ne boste videli, dokler ne pride čas, da porečete: Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem!