Rimljanom 15 - Chráskov prevod

¹ Dolžni pa smo mi, ki smo močni, nositi slabosti slabotnih in ne samim sebi pogodu delati.

² Vsak izmed vas bodi bližnjemu pogodu, v dobro, za njegov napredek.

³ Kajti tudi Kristus ni sebi pogodu storil, temveč kakor je pisano: »Zasramovanje tistih, ki so tebe zasramovali, je zadelo mene.«

⁴ Karkoli se je namreč poprej napisalo, je pisano nam v pouk, da imamo po potrpežljivosti in po tolažbi pisem upanje.

⁵ A Bog potrpežljivosti in tolažbe vam daj ene misli biti med seboj po Kristusu Jezusu,

⁶ da enodušno, z enimi usti slavite Boga in Očeta Gospoda našega Jezusa Kristusa.

⁷ Zato sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel vas, Bogu v slavo.

⁸ Pravim namreč, da je Kristus postal služabnik obreze zavoljo resnice Božje, da bi potrdil obljube, dane očetom,

⁹ pogani pa da zavoljo usmiljenja proslavljajo Boga, kakor je pisano: »Zato te bom pripoznaval med pogani in imenu tvojemu prepeval.«

¹⁰ In zopet pravi: »Veselite se, pogani, z njegovim ljudstvom.«

¹¹ In zopet: »Hvalite Gospoda, vsi pogani, in slavite ga, vsa ljudstva.«

¹² In zopet Izaija pravi: »Pride korenina Jesejeva in on, ki vstane, da gospoduje poganom; vanj bodo upali pogani.«

¹³ Bog upanja pa naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju, da ste prebogati v upanju, v moči svetega Duha.

¹⁴ Prepričan sem pa, bratje moji, tudi jaz sam za vas, da ste tudi vi sami polni dobrote, napolnjeni vsakega znanja, sposobni tudi drug drugega opominjati.

¹⁵ Pa sem vam po nekoliko drzneje pisal, da vam oživim v spominu to, kar že veste, zaradi milosti, ki mi jo je dal Bog,

¹⁶ da bi bil služabnik Kristusa Jezusa za pogane, opravljajoč sveto službo evangelija Božjega, da postane daritev poganov prijetna, posvečena v svetem Duhu.

¹⁷ Imam se torej s čim hvaliti v Kristusu Jezusu v tem, kar zadeva Boga.

¹⁸ Kajti ne drznem se govoriti kaj, česar ni napravil Kristus po meni za izpreobrnjenje poganov k poslušnosti, z besedo in z dejanjem,

¹⁹ v moči znamenj in čudežev, v moči svetega Duha; tako da sem od Jeruzalema in po sosednjih krajih tja do Ilirije povsod razširil evangelij Kristusov;

²⁰ pri tem pa mi je bilo najbolj do tega, da ne oznanjam evangelija tam, kjer se je že imenoval Kristus, da bi ne zidal na tuji podlagi,

²¹ marveč kakor je pisano: »Katerim se ni oznanilo o njem, bodo videli, in kateri niso slišali, bodo razumeli.«

²² To me je tudi najbolj oviralo, da nisem prišel k vam.

²³ Sedaj pa, ko mi ni več mesta v teh krajih, željo pa imam priti k vam že več let,

²⁴ kadar pojdem na Špansko, pridem k vam. Upam vas namreč videti, potujoč skozi Rim, in da me boste spremili tja, ko se pri vas prej nekoliko poživim.

²⁵ Sedaj pa potujem v Jeruzalem služit svetim.

²⁶ Macedonija in Ahaja sta namreč sklenili nabrati nekak sklad za uboge onih svetih, ki so v Jeruzalemu.

²⁷ Tako sta sklenili, in tudi dolžni sta jim: kajti če so pogani postali deležniki njih duhovnih stvari, so jim dolžni tudi v telesnih stvareh postreči.

²⁸ Ko torej to izvršim in jim zapečatim ta sad ljubezni, odpotujem preko vas na Špansko.

²⁹ Kadar pa pridem k vam, vem, da pridem v obilosti blagoslova Kristusovega.

³⁰ Prosim pa vas, bratje, po Gospodu našem Jezusu Kristusu in po ljubezni Duha, da se borite z menoj vred v molitvah zame k Bogu:

³¹ da se rešim tistih, ki ne verujejo v Judeji, in da bode moja služba, ki me pelje v Jeruzalem, prijetna svetim;

³² da v radosti pridem k vam po volji Božji in si skupaj z vami odpočijem.

³³ A Bog miru bodi z vsemi vami. Amen.