Pregovori 5 - Chráskov prevod

¹ Sin moj, na modrost mojo pazi, proti umnosti moji nagni uho svoje,

² da obdržiš premišljenost in ustne tvoje ohranijo spoznanje.

³ Zakaj med cede ustne tujke in glajša od olja so usta njena.

⁴ Ali njen konec je grenek kakor pelin, oster kakor dvorezen meč.

⁵ Noge njene gredo v smrt, v kraj mrtvih držé stopinje njene.

⁶ Še mar ji ni, da bi krenila na pot življenja; po krivih stezah hodi, a ne ve tega.

⁷ Sedaj torej, sinovi, poslušajte me in ne odstopajte od besed mojih ust.

⁸ Daleč od nje hodi svojo pot in ne bližaj se durim hiše njene,

⁹ da ne bi dal drugim dike svoje in let svojih grozovitniku;

¹⁰ da ne bi se sitili tujci s premoženjem tvojim in trudi tvoji ostali v hiši inostranca.

¹¹ In ne bi zdihoval ob koncu svojem, ko se ti posuši meso in telo,

¹² in govoril: »Kako sem sovražil pouk in svarjenje je zametalo srce moje!

¹³ Poslušal nisem glasú učiteljev svojih, ne ušesa svojega nagibal k njim, ki so me učili.

¹⁴ Skoraj da nisem obtičal v vsej nesreči sredi zbora in občine!«

¹⁵ Pij vodo iz lastnega vodnjaka in kar ti priteka iz tvojega studenca!

¹⁶ Ali naj se ven razlivajo viri tvoji, po ulicah tvoji potoki?

¹⁷ Imej jih sam zase, a ne za tujce s seboj vred.

¹⁸ Blagoslovljen bodi vrelec tvoj in veseli se žene mladosti svoje,

¹⁹ košute predrage, gazele dražestne –! prsi njene naj te mamijo vsak čas, vedno hodi zamaknjen v njeno ljubezen!

²⁰ Ker zakaj bi taval, sin moj, s tujko in bi objemal prsi tuje ženske?

²¹ Kajti pred očmi Gospodovimi so pota vsakega in on meri vse steze njegove.

²² Brezbožnika ujamejo krivice njegove in vrvi greha njegovega ga bodo držale.

²³ Umre, ker mu nedostaje pouka, in v obilosti nespameti svoje bo blodil.