Izaija 6 - Chráskov prevod

¹ V letu, ko je umrl kralj Uzija, sem videl Gospoda, sedečega na prestolu visokem in vzvišenem, in vlečke oblačila njegovega je bilo polno svetišče.

² Serafi so mu stali odzgoraj, vsak je imel šest peruti: z dvema si je pokrival obličje in z dvema je pokrival noge in z dvema je letal.

³ In klicali so drug proti drugemu, govoreč: Svet, svet, svet Gospod nad vojskami, vsa zemlja je polna slave njegove!

⁴ In tresle so se podstave pragov od glasu kličočih in hiša se je napolnila z dimom.

⁵ Tedaj sem rekel: Gorje mi, ker poginem, kajti mož sem z nečistimi ustnami in bivam sredi ljudstva nečistih usten; zakaj oči moje so videle Kralja, Gospoda nad vojskami.

⁶ A prileti k meni tistih serafov eden, v roki držeč živ ogel, ki ga je bil s kleščami vzel z oltarja.

⁷ In z njim se dotakne mojih ust in reče: Glej, to se je dotaknilo usten tvojih; že je odvzeta krivica tvoja in greh tvoj je očiščen.

⁸ In slišal sem glas Gospodov, ki je dejal: Koga naj pošljem? in kdo nam pojde? Tedaj rečem: Glej, jaz; pošlji me!

⁹ In veli: Pojdi in reci temu ljudstvu: Poslušajoč čujte, a ne umejte, in gledajoč vidite, a ne spoznajte!

¹⁰ Stôri, da se odebeli temu ljudstvu srce, in zamaši mu ušesa in zatisni mu oči, da ne bi videli z očmi svojimi in ne slišali z ušesi svojimi in ne umeli s srcem svojim, da se ne izpreobrnejo ter jim ne pride zdravje.

¹¹ Nato rečem: Doklej, Gospod? In odgovori: Dokler se ne opustošijo mesta, da ne bo prebivalca, in hiše, da bodo brez ljudi, in dokler ne bo dežela opustošena in zapuščena

¹² in Gospod ne požene daleč ljudi ter bode veliko zapuščenih krajev v deželi.

¹³ In ako jih še desetina ostane v njej, pokonča se tudi ta; toda kakor od terebinte in od hrasta, ko se posekata, ostane korenika, tako je sveto seme njih korenika.